Zlati rez - izza kamere z Alenko Frizerko, 8.del.

04.11.2017

 

Po prejšnji oddaji se mi je povrnila samozavest, ponovno sem ozavestila načelo, da moram slediti sebi in svojim občutkom ter se ne ozirati na ostale okrog sebe. Za nekoga bo moje delo dovolj, za drugega ne, pomembno je, da ne razočaram sebe. 

 

S tako miselnostjo se skupaj z ostalimi podam v studio, kjer nas čakajo – spet lutke. Pa kaj lahko sploh še počnemo z njimi? Samo da nam ne dajo v roke navijalk, pa bom zadovoljna... Ko nam predstavijo izziv, sem precej samozavestna. Ravnih linij strižem v salonu kar precej, druga roka pa mi tudi ne bi smela predstavljati prevelikih težav, saj sem načeloma v življenju obojeročna. Popolnoma fokusiram misli na svojo lutko in tehniko in si ne dovolim, da bi me zavedle tehnike in način dela, ki ga uberejo sotekmovalci. Žirija se bo na koncu odločila, kdo se je odločil prav in kdo ne in zaupati moram v svoje postopke dela.

 

Krajšo dolžino izberem, da mi je lažje striči, saj lahko glavnik naslonim ob vrat lutke ter lase strižem brez tenzije, kar jim omogoča lepši prosti pad. Ker so krajši, jih bom tudi lažje in hitreje posušila in mgoče s tem pridobila kakšno minuto za bolj natančno zaključevanje striženja. S končnim izdelkom sem zadovoljna, vendar spet ne vem, kaj pričakovati. Z Mašo sva edini izbrali krajšo dolžino in ne vem, ali je bila taka odločitev prava ali ne – raven rez je precej bolj izrazit na daljših laseh. Ko naju žirija pohvali, spet dobim potrebno potrditev – zaupaj vase in v svoje sposobnosti! 

 

Pa gremo drugemu izzivu naproti. Zaradi zmage v prvem izzivu imam to “čudovito” čast, da sotekmovalcem dodelim modele. Ker ne želim taktizirati, izberem diplomatsko pot ter celotno stvar prepustim naključju – kot so se postavili, tako bodo dobili modele in vsakdo dobi, kar mu je namenjeno in predvsem mi ne more nihče očitati,da sem koga zanalašč zafrknila. 

 

Okej, najhujše je mimo, zdaj pa spet – fokus, vizija, izvedba. Poudarek je na striženju, torej bom tega opravila najprej, da bo res čim boljše. Želela sem si daljše fazone, upala sem na kratki paž, pri katerem se da tehnično res lepo izkazati, pa kaj hitro ugotovim, da ima moj model precej bolj uničene lase, kot se mi je prvotno zdelo. Za trenutek si zaželim, da bi si za izbiro modela vzela več časa, pa se hitro ustavim, saj je že moralo biti tako. Hitro poišči drugo rešitev! Skupaj se dogovoriva za krajše lase. Ker so rahlo valoviti, se odločim, da bom predvsem v zgornjem delu vse skupaj izpeljala bolj stopničasto, da bo tudi naravni padec las lep in bo sama doma zlahka uredila frizuro. Kaj č'mo, ne morem iz svoje kože, stranka mora biti zadovoljna. Med striženjem razmišljam, da sem na tekmovanju in da bi se morala bolj osredotočiti na današnji rezultat, da zadovoljim žirijo, vendar ne morem mimo tega, kar je po mojem mnenju bolj primerno za njen obraz, karakter in predvsem njen tip las. Finiš si pustim za konec, ko bom lase posušila po barvanju in hitim k mešalnemu pultu. Punca je izrazila željo po roza barvi, sama sem ji predlagala vseeno malo toplejši marelični ton, saj se mi zdi bolj primeren za njeno polt in barvo oči. Strinja se in odločim se, da bom poskusila s toniranjem z linijo Unique, česar do sedaj še nisem počela, po tehtnem razmisleku pa vseeno zaupam v mešanico, ki sem jo pripravila. Med nanašanjem barve spet kolebam med tem, da naredim še kakšen pramen, da spremenim prvotni načrt, pa se vseeno odločim izpeljati začrtano do konca. Zaradi samega striženja in poroznosti las bo barvni rezultat točno tak, kot ga potrebujem – temnejši pri korenu in svetlejši na konicah, kar bo dalo striženju potrebno definicijo. Saj bo, ne pusti dvomom, da te premagajo! 

 

Med časom, ko barva procesira, pospravljam za seboj in prvič opazim gostujočega žiranta – še dobro, da nisem vedela, kdo pride, ker bi sigurno kaj “zašuštrala” zaradi treme. Metod Tasič mi je velih vzor pri natančnosti in doslednosti v svojem delu, človek, ki se drži svoje vizije in bi lahko delal praktično kjerkoli na svetu, pa svoje sanje uresničuje v naši mali Sloveniji. Občudujem ga in zato postajam iz minute v minuto bolj nervozna zaradi svojega striženja. Pri suhem finišu se osredotočam na to, da mehčam samo konice in poskusim čim bolj povezati zgornji del, vendar vem, da tehnično še zdaleč ni tako dobro, kot bi lahko bilo, saj mi ponovno zmanjkuje časa. Vseeno sem zadovoljna z rezultatom, presrečna, da je zadovoljen tudi moj model in samozavestno se pripravim na predstavitev, saj verjamem, da tudi če nisem najboljša, sigurno nisem toliko slaba, da bi šla domov.

 

Pri predstavitvi se mi vseeno zatika, trema pred žirijo in nesigurnost pred Metodovim občutkom za perfekcijo mi pride do živega. Vseeno mislim, da mi uspe dobro razložiti, kaj sem želela doseči ter kako sem strigla in tudi, zakaj je frizura bolj mehka in ne tako izrazito geometrična. Kljub tremi se torej moje stanje pred kamero in žirijo počasi izboljšuje – ali bo to dovolj? Komentarji so vzpodbudni, Metod vseeno poudari, da moram še delati na čistosti linij, vseeno imam dober občutek glede na vse povedano. Ko pa po posvetu žirije dobim nagrado za prvo mesto, sem vseeno prijetno presenečena. Tukaj se bom sklicevala na hormone, saj sem bila zelo ganjena nad njihovo odločitvijo in priznam, da so se mi začele nabirati solzice.

 

Žalostna sem, da je izpadel Marko, njega sem res videla v finalu, bil je eden mojih favoritov. Tukaj se vidi, kako ti lahko samo ena drobna odločitev spodnese tla pod nogami, ko si bil še malo prej na vrhu. Menim, da bi nadaljeval svojo pot in pometel s konkurenco, če bi modelu danes pustil ravne lase in poudaril ravno linijo striženja. Tako pa je tistih nekaj kodrov odneslo geometrijo striženja in žirija ga je izbrala za odhod domov...

 

Kot kaže, še vseeno potrebujem potrditev od zunaj in mi veliko pomeni, če dobim priznanje za svoje delo – še posebej, kadar sem sama v dvomih glede svojih odločitev. Iskreno upam, da bom s to izkušnjo dobila več zaupanja vase in ne bom tako zlahka podlegla negativnim komentarjem, saj je teh tudi v realnem življenju precej več kot pohval. Predvsem pa, da se bom naučila zaupati sebi, svojemu znanju in idejam, saj me to vedno pripelje najdlje.