Zlati rez - izza kamere z Alenko Frizerko, 9.del.

11.11.2017

 

 

Počasi se približujemo ciljni črti, ki sem si jo zastavila ob prijavi – ostati v oddaji do finala, tudi če mi ne uspe odnesti zmage. Čeprav sem doživela vmes strm padec morale in že pospravljala svoje stvari iz vozička v prepričanju, da grem domov, sem še vedno tukaj. Zdaj je čas, da se potrudim še v zadnjem šprintu!

 

Tokrat je pred nami “samo” en izziv, vendar ta zelo pomemben, saj izpadeta dva tekmovalca in ostanejo trije finalisti. Urejanje neveste in priče ni nikoli lahka naloga, upam, da bom imela srečo z modeli in se bomo ujele v idejah in pričakovanjih. Vsi “polfinalisti” smo res dobri, težko je reči, da je kdo v prednosti in zaradi svojih izkušenj v prejšnjih izzivih s spenjanji nisem tako samozavestna, kot bi si želela.

 

Moj par modelov sta simpatični dekleti in takoj se ujamemo, dogovorimo glede frizur in začnemo z delom. Super sodelujemo, naša pričakovanja so popolnoma usklajena in počasi se mi vrača sigurnost v moje delo. Kakorkoli se stvari obrnejo, sem lahko ponosna na svojo uvrstitev, zato se bom potrudila po svojih najboljših močeh, naredila, kar sem si zadala in upala, da bo dovolj za uvrstitev v finale. 

 

Z nevesto se glede na obleko odločiva za preprosto romantično speto pričesko, da ostane hrbet odprt, želi si nekaj kitk in pobeglih pramenčkov – dejansko v zadnjih letih najbolj iskano različico spete frizure, romantični “boho chic”. Ker ima tanke lase, jo najprej pokodram in pripnem kodre, medtem ko se hladijo, pa uredim pričesko priči. Ker je tudi ona mlado, simpatično dekle, se odločim za spuščene lase, da je v kontrastu s speto pričesko neveste, vseeno pa dodam detajl kitke, ki njuni frizuri poveže v skupno zgodbo, obenem pa poskrbi za to, da je obraz bolj odprt, dostopen in mladosten. S pričo zaključim dokaj hitro in ostane mi še precej časa, da spnem nevestine lase. Vzamem si čas za vsak korak posebej in končno delam, kot sem vajena delati v svojem salonu – počasi, premišljeno, z občutkom in zanesljivo. Počutim se precej bolj sproščeno, kot kdajkoli dosedaj, saj me končno enkrat za spremembo ne priganja čas in se počutim bolj v svojem elementu. Ponosna sem nase, ker se ne oziram po studiu in ne gledam ostalih pričesk, ne primerjam svojega dela z drugimi, ampak se osredotočam nase – res verjamem, da je to edini način, da uspeš – vsaj v resničnem svetu, kako bo tukaj, pa bo odločila žirija.  V zadnjih minutah še razčešem pričo in polakiram zadnje detajle, sama sem z rezultatom zelo zadovoljna, prav tako sta zadovoljni moji nevesta in priča, komaj čakam, da ju vidim še v oblekah.

 

Predstavitev žiriji je tokrat precej bolj umirjena, saj se počutim samozavestno s svojim izdelkom. Razložim, da je pričeska speta, da sva pustili odkrit hrbet, ki je na obleki edini odprt detajl, da sem upoševala želje neveste, ki so se dejansko skladale z mojimi ter opišem razloge za preprosto frizuro priče in detajl, ki njuni frizuri povezuje. Odleže mi, ko so komentarji pozitivni, ponosna sem nase, da sem končno pokazala, da spenjanje res ni moja šibka točka in stiskam pesti, da se uvrstim v finale – ciljna črta je že zelo blizu. 

 

Suzana in Aljaž tokrat zapuščata oddajo. Žal mi je obeh, saj sta oba pokazala veliko znanja in napredka. Ponosna sem na Suzano, da je po vrnitvi prišla tako daleč in s tem dokazala, da izpad iz oddaje tako zgodaj še ne pomeni, da si kaj slabši, temveč je res vse odvisno od tistega dne, tistega izziva in tiste izvedbe, ki lahko tisti dan uspe – ali pa ne. Prav tako sem vesela, da je Aljaž uspel priti tako daleč, še posebej, če upoštevam dejstvo, da smo imeli veliko izzivov s spenjanjem in stiliranjem las, kar dosedaj ni bila njegova močna točka. Upam, da se je iz te izkušnje naučil, da mu manjka samo še kanček samozavesti in zaupanja v svoje odločitve in da je sam sebi edina in konec koncev premostljiva ovira na poti do izjemnega uspeha – Aljaž, kar pogumno naprej, jaz verjamem vate! 

 

Ob razglasitvi treh finalistk pa niti ne znam opisati svojih čustev. Po eni strani sem vesela in  ponosna, po drugi pa kar ne morem verjeti, da mi je res uspelo priti tako daleč – ne zato, ker ne bi verjela vase, ampak ker je bila pot do sem res naporna in polna preizkušenj. Psihični pritiski so bili precejšnji in kar težko sem se iz oddaje v oddajo spodbujala in držala svojo moralo na nivoju, ki mi je omogočal delovanje po svojih najboljših sposobnostih. Šele pod takim pritiskom se naučiš, koliko volje in sigurnosti v svoje odločitve je potrebno, da te ne omajajo mnenja drugih. Po drugi strani pa sem imela še fizične izzive s svojo “žogico” – priznati moram, da sicer z nosečnostjo nimam večjih izzivov, snemalni dnevi pa so bili izredno naporni in bile so oddaje, ko nisem bila prepričana, če bom zmogla dokončati svoje delo, kaj šele, če ga bom dokončala tako, da bo izdelek primeren za uvrstitev v naslednjo oddajo. 

 

Tako, da – priznam – prekleto ponosna sem nase! :)