ŽUR DO BUREKA

28.11.2014

Železno srajco, da je zvok mojega mobija konstantno nastavljen na profil „tiho“ z vključeno funkcijo vibriranja sem začela nositi že pred leti. Za to sem se odločila iz treh, povsem praktičnih razlogov. Prvič zato, ker sem se nenehno obotavljala, katero glasbo med vsemi mojimi najljubšimi melodijami naj si namontiram za zvonjenje in sem jo zato vsako jutro strastno spreminjala na dnevnem nivoju, kar je v praksi seveda pomenilo kronično pomanjkanje časa za delo. Preden sem izbrala najbolj primerno, pravšnjo in pravilno melodijo za tisti dan je minilo skoraj pol delovnika, zato sem par let kot zakleto morala tolči nočne nadure. Že res, da sem vedno bila sama sebi šef, ki mi ni gledal pod prste, kdaj naj začnem in po možnosti tudi končam s svojimi delovnimi obveznostmi, vendar je tudi res, da sem zelo strog šef, ki od mene zahteva, da je delo tistega dne narejeno, pa če je treba prebedeti celo noč. Preveč je te moje „najljubše“ glasbe, preveč je bilo nadur in preveč trenutkov se je nakopičilo, ko se mi je zdelo, da je življenje ena sama melodija za zvonjenje. Drugi razlog tiči v grmu, v katerega so se čez rob kopičile zagate, v katere sem zaradi sindroma pozabljive zlate ribice sama sebe porivala. Vedno znova sem se čudila,  kako zvonjenje v najbolj neprimernih trenutkih v tem našem akvariju življenja povzroči toliko obsojajočih, porogljivih, zaničevalnih in rabljevskih pogledov „velikih, pametnih rib“, ki vedo, kdaj je treba izklopiti telefon. Tretji, glavni razlog pa je bilo dejstvo, da je večina mojih sozemljanov, s katerimi sem delila svoj zemeljskih čas, bila naravnost nadarjena za ugotavljanje in glasno opozarjanje, da mi telefon zvoni, ko mi je telefon zazvonil. Sladki ukazi sogovorcev, da naj se oglasim, ker mi telefon zvoni, kot da bi jaz od tistega trenutka postala gluha, čeprav sem do takrat v pogovorih prikimavala vsaki njihovi nebulozi in s tem jasno dajala vedeti, da nisem, so me tako nervozirali, da se prav spomnim jutra, ko sem zvonjenje mojega mobija zmagoslavno naravnala na profil „tiho“. Z vključeno funkcijo vibriranja.  

No, in po tem dolgem uvodniku današnjega nadaljevanja, naj vas spomnim, da se je prejšnje končalo tako, da sem tik po tem, ko je Milly izjavila, da je dala Štefanu mojo številko in da me bo poklical, v žepu jakne začutila vibriranje mobija.

„Ja, tako je, Misha pri telefonu.“ sem se oglasila mirno in prijazno. „Ne, ne, Štefan, ne motiš. Tudi mene nepopisno veseli, da se slišiva. Seveda, v živo bo še bolje. Ja, seveda, z Milly je vse v redu. A res? Naročila ti je, da moraš nujno govoriti z mano?“ Zavladala je tišina, v kateri je bilo čutiti, da je Štefan svoj zadnji stavek poslušno položil pred mano kot gumijasto kost in zdaj kot priden kuža čaka, da jo jaz, gospodarica, v obliki nekakšnega odgovora zalučam nazaj, da bo lahko veselo ponovno stekel po njo.

„ Jojjj, Ljubi Stvarnik, ki si v Vesolju, posvečena bodi tvoja Energija, ampak jaz se ne bi zdaj šla mediacije med Milly in Štefanom, res ne!“ - sem prisebno in razločno pomislila ter se v mislih še enkrat prekrižala z obema rokama in obemi nogami. Ne ŽE ZDAJ, NO! Bi lahko prosim, z mediacijo počakali vsaj do njunega prepira zaradi odločitve, kateri od otrok bo katolik, kateri protestant in kateri budist. Ali do smrtno resnega dogovarjanja, ali naj se barva zaves v spalnici ujema z barvo ležalnikov ob bazenu pred hišo ali z barvo poštnega predalnika. Ali pa vsaj do takrat, ko se bosta poskušala sporazumeti, kateri burek bosta snedla po tem, ko se bomo vračali s kakšnega hudega žura. Kar bo verjetno zelo kmalu. Hm, mogoče celo nocoj. Kajti naša Milly je državna prvakinja v organiziranju rednega Žura do bureka, zato je jasno kot beli dan, ko se tudi tovrstni žur zaključuje, da bo Štefan slej ko prej doživel iniciacijo  v ta pomemben življenjski dogodek. Prepričana sem, da je med vami vsaj nekaj vas, ki ste z Milly doživeli, da ne rečem preživeli njen Žur do bureka. Znameniti pohod po nočnih lokalih se lahkotno začne na Petkovšku, v vsakem naslednjem lokalu se zadržimo točno pol ure, proti jutru se z lastnikom zadnjega obiskanega lokala skregamo, češ, da kakšna prestolnica je to, če ob šestih zjutraj v mestu ni možno dobiti dostojne alkoholne pijače, saj so lokali zaprti kot v najbolj zakotni slovenski vasi, po uspešnem pogajanju od njega vendarle izsilimo podaljšano nočno streženje pijače, ki se, kot rečeno konča ob osmih zjutraj, potem pa se po ljubljanskih ulicah, hrupno kot gruča punc na dekliščini brez fantazije, prikotalimo in primajamo do Nobel, včasih tudi do Olimpija bureka. Preden se druženje nadaljuje v enem izmed stanovanj udeležencev, Milly obvezno organizira priljubljeno tekmovanje „Kdor poje največ bureka dobi za nagrado še falafel, kebab, tortiljjo in pizzo“. Pizzo-burek, seveda. Po tekmovanju pa sledi še after tekma v bruhanju zaradi vse te maščobe, ki zasvoji telo.“

Zbala sem se, da bi Štefan v tišini, ki je zavladala, lahko slišal moje misli iz prejšnjega odstavka, zato sem se zbrala, odprla svoj ljubek kljun in zagrgrala v telefon kot norec: „Hahahahahaha“. Pa še enkrat: „Hahahahahaha!“ Smejala sem se nekako tako nepristno, kot se povprečni slovenski stand-up komik smeji svojim neposrečenim šalam in medtem razmišljala, kaj naj rečem, da se izognem kakršnikoli mediaciji.  S silo, močjo in brezpogojno-nadnaravno ljubeznijo, kot jo je premogla le Mati Tereza, ki je želela rešiti ves svet pred trpljenjem, sem se tudi jaz odločila rešiti sebe iz te situacije, zato sem rekla:

„To se je Milly samo hecala! Hahahahaha! Da moraš nujno govoriti z mano! Kako je navihana, ta naša Milly.  Sam hec jo je. Ali kot bi rekla Andreja, saj jo boš spoznal, našo vrlo Ribničanko: NAŠA MAJLI JE EN SAM VELIK SMAJLI!“ Veš, Štefan, resno se boš moral navaditi, da Milly resno misli samo takrat, ko je tiho. No, pa ko reče, kakšno obleko bomo morale družice nositi na njeni poroki.  Hehehehe, če se še jaz malo pohecam, saj vem, da moški ob besedi poroka od strahu, žal, ne otrdite kot bi si me želele, ampak postanete, če sem lahko malo poetična, en majhen nebogljen prekuhan makaronček, hahahaha! Ne bomo zdaj o poroki, zato dovoli, da ti dam kar Milly na telefon, pa se dogovorita, kako in kaj naprej. Prav? Res me veseli, da sva se slišala, Štefan!“

Porinila sem mobi Milly pod nos, s katerega so kapljale njene zadnje krokodilske solze, ona pa mi je pokazala sredinec. Fakič, po domače.

 

 

Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano

 

Foto: Pixabay.com