Olegu sem pod nos pomolila kozarec z vodo in mu zabrusila: „Pij! Potem pa vstani in nehaj s to tretjerazredno dramo. Če nihče drug, vsaj midva oba dobro veva, da sploh nisi padel v nezavest, da zelo dobro veš, kaj se je zgodilo in da ni bilo nobenih sanj, ki bi ti jih jaz morala raztolmačiti.“ Obrnila sem se proti Marku: „Upam, da ti je jasno, zakaj je pravzaprav vseeno ali si zaljubljen v Milly ali v Olega. Najmanj, kar imata skupnega je njun v zibelko položen talent za dramatiziranje. O tem, da imata isti okus, kar se tipov tiče, pa ne bi zdaj…ane, Olgec? Ane, Milly?“ – sem hudomušno pomežiknila naši Šefici Štefici. Še bolj se je oklenila Štefana, iz ušes se ji je rahlo zakadilo, iz njenih kot nebo modrih oči so švignile strele in za trenutek se mi je celo zazdelo, da sta na njeni glavi vzklila dva luštkana rožička medtem ko je grozeče siknila: „Štefana pa ne dam! Raje se ubijem…mislim, GA ubijem!“
Oleg je namočil jezik v kozarec z vodo, se nakremžil in rekel: „Misha, kot vedno si me spregledala. Edino, kar mi ni jasno je, kako to, da si mi verjela, da potrebujem kozarec vode…fuj, bljak, kakšen neokus. Kot bi pil vodo. Andreja, mi daš prosim požirek vodke!“ Andreja je zgrabila steklenico z vodko in jo skrila za hrbet: „Ja, samo še to se manjka v tej kičasti nadaljevanki. Da se ga napiješ in potem z biserno solzo, zataknjeno med te tvoje dolge trepalnice, ki bi se bleščala kot zlati zob v ustih romskega veljaka, opotekajoč se od enega do drugega vsem po vrsti moriš s svojim v nedogled pasje-osladnim teženjem Amelubišzakajmenemarašpovejdamelubiš!“ Kot bi jo zadela strela z jasnega je Andreja sunkovito nagnila steklenico z vodko (mislim, da sem preštela do deset, preden jo je odmaknila od ustnic), zajela sapo in nadaljevala: „O, mojbog! Kadarkoli se v istem prostoru znajdem več kot z enim gejem, dobim napad tega nagravžnega pesniškega izražanja! Marko, sunce ti žarko in ti Oleg-Poleg! Da sta mi takoj izginila na balkon, meni se vrti od vse te… patetike!“
Oleg je prijel Marka pod roko, mu na hitrico stisnil en sramežljiv poljub na nos in ga, smeje se kot najstnica na razprodaji čipkastega perila, odvlekel na balkon. Že čez nekaj sekund pa smo, kot bi se zgodovina zavrtela za 40 (štirideset) lez nazaj, bili priča neverjetnemu prizoru! Sedla sta za mizo in se poglobila v partijo šaha. Prisežem, da se mi je zazdelo, da se na balkonu dvobojujeta Spaski in Fisher, ne pa bodoča srečna registriranca istospolne partnerske skupnosti.
Naslednjih več kot 50 (petdeset) skoraj, da filmskih prizorov, ki so se tekom tistega dne zgodili v ljubki hiški naše Milly bomo zdaj lepo preskočili, drugače se ne bomo nikoli znašli na večernem praznovanju rojstnega dne njenega očeta, o katerem govorimo že več kot 3 (tri) nadaljevanja. Priprave na program in razdelitev vlog so potekale tako hektično, nejasno, zmedeno, nespametno, otročje, neučinkovito in brez kančka kakršnegakoli smisla, da sem še tri dni konstantno zmajevala z glavo (vedno zmajujem z glavo desno-levo, nikoli obratno), saj nisem mogla verjeti, da smo vendarle točno ob 21.00 (enaindvajsetih) in predvsem vsi istočasno stali pred vrati hiše Millyjinih staršev. Še bolj neverjetno je bilo to, da je ta pisana druščina delovala popolnoma usklajeno in normalno, ko je Millyjina mama odprla vrata. Niti Poirot ne bi posumil, da smo se pred tem petnajst (15) minut kregali in prerekali, kdo bo pritisnil na zvonec. Na koncu je pozvonil Štefan, ker se je Milly strinjala z Ireno, da ko moški prvič pride na obisk k staršem svoje bodoče soproge, mora on pozvoniti, drugače par ne bo imel treh otrok, hiše, psa in dvakrat letno enotedenskih počitnic (poleti morje, pozimi smučanje), temveč samo enega otroka, mačko in samo enkrat na leto pet dni kmečkega turizma, pa še kreditov jima nikoli ne bo uspelo odplačati.
Preden vam opišem izraz na obrazu Millyjine mame, ko nas je zagledala pred vrati, pa vam le moram predstaviti povzetek programa z razdelitvijo vlog, ki smo ga pripravljali cele tri ure. Štefanova glavna naloga je bila, da ves čas drži Milly za roko, jo objema čez ramo ali čez pas, nižje mu je s strani Irene bilo prepovedano. Andreja se je ob tej prepovedi namuznila in sočno zaklela. Naš lepotec Oleg-Poleg je poleg tega, da je itak bil zadolžen za torto, dobil še vlogo korepetitorja našega zbora, ki bo družno zapel očetu pesem Druže Tito, mi ti se kunemo v vseh jezikih bivše Juge. Znak na nastop zbora da Milly po svojem uvodnem sirtaki plesu, ob katerem Štefan razbija krožnike. Naj se ve, kdo je moški! Irena je dobila nalogo, da vsakič, ko Millyjina mama začne zgodbo o tem, kako je osvojila svojega moža, začne prepevati pesem Moški, ah, larifari!, pri čemer ji Oleg pomaga s kazačok plesom; Andreja pa…no, ona si je izborila, da poskrbi za dodatek k programu tako, da naroči moškega striperja po polnoči, pred tem pa sama odpleše nekaj točk na drogu. Marko se je javil za dežurnega fotografa, meni pa je pripadla čast, da prva skočim na mizo in začnem z divjim plesom, ki ga uprizorim medtem, ko pojem, recitiram in citiram Svetlano Makarovič. Sama sem si sicer zaželela za glasbeno-pesniško ozadje plesa uporabiti Bukowskega, ampak Milly je vztrajala, da je Svetlana bolj svetla izbira za tako vesel dogodek kot je rojstni dan njenega očeta. Milly je komaj pristala na svoj lastni genijalni predlog, da v programu izvede poskusno poroko s Štefanom, kar bi njuna starša zagotovo neznansko razveselilo. Pri tem ostali ostali iz druščine poskrbimo, da vsi prisotni zares prispevajo denar v klobuk za poročna darila. Irena in Andreja sta dobili še vlogi poročnih prič in moram priznati, da me je Štefan presenetil, ko je odločno zahteval naj vlogo njegove priče prevzame Irena. Glasno je priznal, da se Andreje rahlo boji, kar je Andrejo ganilo do solz. Objela je Štefana, se mu globoko priklonila in jecljajoč „Hvala, Štefan, da je nekdo končno opazil mojo potrebo po tem, da se me moški bojijo!“ slekla svojo usnjeno jakno ter mu jo podarila. Bič, ki ga je prav tako za zahvalo hotela podariti Štefanu je naš galantnež odklonil in ji ga nežno pospravil nazaj v torbico. Oleg in Marko sta dobili vlogo župnika in župana, ki bosta poročila Milly in Štefana, jaz pa naj bi se oblekla v Dedka Mraza in prinesla priložnostni darilni bon za enomesečno poročno potovanje po Siciliji, ki bi ga v imenu Millyjinih staršev svečano predala mladoporočencema.
No, tako nekako je bil sestavljen okvirni scenarij programa. Kaj pa se je v resnici zgodilo, pa je, zahvaljujoč Marku, zabeleženo na 675-ih (šestopetinsedemdesetih) fotografijah. Izbor najbolj zgovornih vam bom predstavila v naslednjem nadaljevanju, ob tem pa boste lahko uživali tudi v skrbno zabeleženih dialogih med gospo Mamo, gospodom Očetom in sadom njune ljubezni, njunim zakladom po imenu Milly, za kar se lahko zahvalite meni, ker imam foto spomin, ko gre za bizarne pogovore. Za poslastičen konec današnjega nadaljevanja pa naj vam zaupam, da si je Milly, še preden je izstopila iz avta s ponosom nataknila predpasnik, na katerem je izvezen legendarni stavek „Draga Milly, blagor tistmu, ki te bo falil!“. Predpasnik je skupno darilo njene mame, babice in prababice za deseti rojstni dan in Milly si ga ponosno natakne vsakič, ko se ji zazdi, da ji za hipec v življenju teče vse tako, kot si želi. In kot si zasluži.
– se nadaljuje –
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
Foto:pixabay.com