PRESODITE!

29.03.2015

 

Zgoraj uporabljen klicaj ne pomeni, da se derem na vas. Kje pa! Tega si niti v sanjah ne bi privoščila. Nisem deroča se oseba, običajno zgolj ledeno mirno zahtevam, ali pa, tako kot sedaj, nežno pozivam k sodelovanju. Misha pač ni ljubiteljica konfliktov. Razen v ustvarjalnih procesih, ko se mnenja krešejo z namenom, da pridemo do najboljših možnih rešitev, ki se jih na koncu procesa, razen prve predlagane rešitve, zaradi katere ponavadi ustvarjalni konflikt sploh nastane, itak nihče ne zapomni. Kaj šele spomni. Konflikt, kregarija ali pa že mali, povsem nedolžen prepir med partnerjema sta zame sploh totalna izguba časa in energije. Namesto konflikta in kregarije si raje privoščim dolg tantrični seks, nedolžen prepir pa kvečjemu izkoristim kot mamljivo uverturo v hitri seks, ali po domače hitrček, kot smo ga v prejšnjem nadaljevanju poimenovali. No, in ko smo že pri hitrčkih, vam moram povedati, da so me prijateljice obeh spolov nejeverno spraševale, ali sem res v enem dnevu doživela toliko hitrčkov kolikor jih je bilo opisanih v članku. Priznala sem jim, da sem se zlagala. V resnici jih ni bilo deset, enega sem zamolčala. Pa tudi ni res, da sem našo druščino zapustila za cel mesec. Ljubimo se in sovražimo tako močno, da eni brez drugih lahko zdržimo največ 48 ur, ne da bi se videli.

Torej, ko sem se pozno tistega večera vrnila na Zajtrk zmagovalcev po žuru pri Millyjinih starših in pozvonila na vrata prelepe hiške v Murglah, mi vrat ni odprla Milly temveč Andreja. Presenetilo in zaskrbelo me je, ko sem na njenem obrazu, namesto običajnega cinično-sarkastično-prezirljivega nasmeha, uzrla pristno zaskrbljenost.

„Kaj pa je?“ - sem vprašala z iskreno radovednostjo. „Mah, skregala sta se na mrtvo!“ „Kdo? Marko in Oleg? Omajgad, ne! Zamudila sem kreg med gejema!“ - sem skoraj planila v jok. „Neee. Marko in Oleg sta tako faKIČasto srečna, da mi je že cel dan slabo. Kadarkoli ju pogledam se počutim kot da bi pojedla toliko sladkorne pene kolikor tehtam Brrrrr! Ne! Milly in Štefan sta se tako skregala, da je ločitev neizbežna. Pošteno me skrbi za njuna otroka!“

V momentu mi je postalo jasno, kaj se dogaja. „Andreja, spet nisi spala in seksala več kot 30 ur! In četudi se te ne da zavohati, se iz letala vidi, da si spila najmanj eno steklenico vodke in zato ni čudno, da govoriš neumnosti. Srhljivo čudno pa je to, da si očitno TUDI TI, BRUT? padla pod brutalen vpliv naše Velike Milly ali v prevodu: pod vpliv zatripanega majnda petletne deklice, ki je pošteno obložen z nebuloznimi fantazmami brez trohice stika z realnostjo. Vnaprej se ti opravičujem, draga Andrejka, ampak tole moram narediti pod mus!“ - sem rekla in jo ljubeče klofnila po levem obrazu. Nastavila mi je še drugega, ampak po njemu sem jo samo pobožala in nadaljevala: „Andreja, zbudi se, strezni se! Aha, vidim, da si se že! Spet imaš ustnice razpotegnjene v ta svoj značilen nasmeh, ki obeta plaz izbranih zbadljivk in žaljivk, začinjenih s skrbno prevedenimi madžarskimi psovkami. Dobro je. To pomeni, da si se vrnila v realnost, v kateri Milly in Štefan nista poročena, zato se tudi ločiti ne moreta; nimata in ne moreta imeti otrok, ker sploh še niti seksala nista, saj se poznata le nekaj dni. Vse skupaj pa pomeni tudi to, da se je Milly spet odtrgalo. Torej, povej mi zdaj v miru, kaj se je zgodilo, da bom na tekočem in da bom lahko, ko vstopim v to leglo, vendarle poskusila znormalizirati situacijo. Pogojno rečeno, seveda, saj je skoraj nemogoče v normalo postavljati nekaj, kar je že leta na glavo obrnjeno in diši po večno retardiranih kreaturah iz pekla.“ - sem se privoščljivo zarežala in pri tem pozabila, da tudi sama pripadam tej nori druščini.

V tistem mi je zapiskalo iz žepa, pogledala sem v telefon in videla, da mi je Milly poslala sporočilo, opremljeno s toliko čustvenih simbolov, da sem komaj razbrala besedilo, ki mi ga je poslala. Če bi hotela zbrisat vse te emotikone bi se moja baterija dokončno izpraznila. Tole je povzetek njenega esemesastega čustvenega izsiljevanja svoje najboljše prijateljice. Vedno dokaj predvidljiva, pa vendar vsakič sapo jemajoča umetnost vzbujanja občutka krivde v sogovorniku:

„Draga, edina moja Misha. Ne bom o tem, da si ti moja boginja, da te občudujem in da sem nepopisno srečna, da sem te spoznala in da sem se toliko naučila od tebe. Bila si mi v neizmerno pomoč in podporo v tem lepem, ampak za mojo dušo in srce, krutem, zelo krutem življenju, ki mi, roko na srce, nikoli ni bilo naklonjeno. Ampak, pustimo zdaj mene. Vedno samo o meni govorimo. Kako si ti? Kolikor te poznam se zdaj verjetno zadovoljno sprehajaš po mestu s pogledom uprtim v nebo in z nasmehom na obrazu, ker si preživela vrhunski dan s kakšnim študentom medicine. Privoščim ti, ljuba moja! In nič hudega ni, če se ti sprehajaš, medtem ko je tvoja prijateljica v zadnjih vzdihljajih. Da! Umiram, Misha moja, umiram! Ampak, ne sekiraj se. Nikar ne prekinjaj svojih užitkov in obveznosti samo zato, da bi se prišla poslovit od tvoje nesrečne Milly, po domače (S)majli. Bom že odšla na oni svet sama, tako kot sem se sama tudi rodila. Misha, ne pozabi, da te imam rada, rajši kot vse moške tega sveta in prosim te, poskrbi da bo na pogrebu Štefan vsaj pest zemlje vrgel v moj grob, saj mu kaj več od tega njegova NOVA BEJBA verjetno ne bo pustila, ker mu bo zaplenila vse kartice in ves denar tega sveta, s katerim se bo za moj pogreb oblekla kot filmska diva in na pokopališču izstopala, da boste vsi pozabili, zakaj in zaradi koga ste se sploh zbrali. Seveda, to vse skupaj v primeru, če mu bo ta fatalka sploh pustila, da se pride poslovit od mene. Ampak, pustimo zdaj Štefana. On je moja preteklost. Poglejva raje v mojo prihodnost. Mishika, zapuščam ti mojo zbirko roza podvezic. Naj se tvoje vnukinje igrajo z njimi, ko boste skupaj oblačile Barbike in se spominjale nesrečne, nikoli poročene tete Milly. ZBOGOM. P.S: A me lahko oblečete za pogreb v črno-belo šahovsko kraljico? Objem in hvala za vse, draga moja Nastja!“

Ko sem prebrala sporočilo, sploh njen zadnji pozdravni stavek, v katerem se je zmotila in napisala Nastja, mi je bilo jasno, da spet vsem svojim prijateljicam po abecednem redu pošilja izraze ekskluzivnega, predanega in lojalnega prijateljstva. Enkrat se moramo na enem mestu zbrat vse te Millyjine NAJBOLJŠE PRIJATELJICE. Mislim, da nas je za cel štadion. Za Bežigradom, kajpada.

Odpisala sem ji, da sem na poti k njej in naj zdrži še kakšno minuto, da BO VSE OKEJ. V bistvu Milly vse skupaj tako dramatično piše in s tem panično išče razumevanje, podporo in pomoč od vseh svojih prijateljic, ker rabi zgolj le en preprosti VSE BO OKEJ. To sem dojela že pred časom, po tem ko sem se že desetletje do bolečih kosti izčrpavala v pogovorih o njenih čustvih, občutkih in načelih, od katerih ne more odstopiti. Pogovori, ki so trajali dolgo, dolgo v noč in v katerih sem se jaz vedno znova močno involvirala, angažirala in z vsem sočutjem prizadevala, da jo potolažim, ji pomagam do rešitve ali spoznanj. Narobe! Edini pravi pomen, namen, cilj in smisel pogovorov z Milly se skrivajo v preprosti resnici preproste forme: ona govori kot dež, ti si tiho in poslušaš kot puščava in na koncu rečeš VSE BO OKEJ. To je to.

Z Andrejo sva se potihem pomaknili v kotiček atrija, kjer je v majhni utici samevala razpadajoča klopica (hm, še en vabljiv kotiček za hitrčka). Previdno sva sedli na klopco, prižgala je dve cigareti, eno je dala meni in začela pripovedovati. „Po tem, ko si se ti zjutraj izmuznila, kar smo, mimogrede, opazili, ne delaj si utvar, da nismo, se je začel izbor najboljših fotografij, ki jih je Marko naredil. Prav lepo smo se dogovorili, da si bo vsak izbral 50 komadov, ki jih bo objavil na fejsu, da se ne bomo ponavljali. Zabavali smo se, smejali, Štefan je pekel palačinke, pijača je tekla v potokih...res je bilo super. Upam, da si ti med tem počela kaj pametnega, škoda da te ni bilo. V enem momentu pa je Milly skočila pokonci in mrzlično stekla v spalnico. Vrnila se je z boksarskimi rokavicami...“ „Aaa, s tisto trofejo od boskarja Mavca?“ - sem vskočila Andreji v pripovedovanje. „Ja, s tistimi, ne prekinjaj me, pliz. Skratka, prinorela je nazaj, eno rokavico dala Štefanu, nam naročila naj se postavimo v pare, kot publika okrog ringa, midve z Ireno na eni strani, Marko in Oleg na drugi in naj pošteno navijamo zanjo, če hočemo biti še njeni prijatelji. Seveda smo jo vsi skupaj samo debelo gledali, ker nikomur ni bilo jasno, kaj za sto obritih kosmatincev se dogaja! Pokazala je na fotko, na kateri je Štefan bil ujet v objektiv, kako kinka za mizo, medtem, ko smo mi skupaj z Millyjino mamo plesali po mizi in medtem, ko je Millyjin oče s sabljo odpiral že petdeseti šampanjček, se spomniš? No, s pokončno iztegnjenim kazalcem tresoče se desne roke je najprej pokazala na to fotko, potem pa je kazalec preusmerila v Štefana in zavpila: „TI! TI! Vedela sem, da me varaš! Corpus delicti! Poglej ta blaženi nasmeh!!! Ujela sem te! In flagrante! A zato si, ko sem te takrat zbudila tako grdo pogledal! Ja, oprosti mi dragi, za coitus interruptus! Na tej fotki se prav dobro vidi kako se v sanjah ljubiš z drugo! Sigurno sta že globoko v vezi! Kako mi lahko to narediš po vseh teh letih?! Zahtevam takojšnjo ločitev, otrok nikoli videl. Boš. Več. NE! Psa pa še manj! Zažgala bom vse najine fotke, razen te tukaj, ki jo bom povečala in dala uokvirit kot večni dokaz otrokom, kdo je kriv, da je družina razpadla. Ja, kdo drug kot veliki, šarmantni, popolni gospod Štefan, ki se ni mogel upreti črnolasi lepotici, ane? Koliko časa pa to traja??? Povej mi vse. Ali pa ti bom udrla v mejl in zaplenila mobi, brez skrbi, izvohala bom tvoje geslo in to takoj, če mi ga v trenutku ne poveš, da bom lahko dostopala do vse tvoje pošte in vseh tvojih esemesov...samo tako mi boš dokazal, da mi zaupaš, da si iskren in da me ne varaš s to prekleto Monico Belluci. Torej, geslo ali pa boksarski dvoboj, Stefaniooooo....knockautirala te bom v vsakem primeru!“

Misha, se pravi jaz, sem se med Andrejinim pripovedovanjem sproti križala z obema rokama, nogami, ušesi in dojkami, se petkrat uščipnila v obraz in rito, da se prepričam, da ne sanjam in vzdihnila: „O, madonca! Spet je imela ta svoj lažji napad ljubosumja. Še dobro, da je v ascendentu devica, ki ne velja za ljubosumno znamenje. O, moj bog! Kaj je bilo pa potem?“

Andreja je prestavila v četrto in hitro nadaljevala kot komentatorka košarkarske tekme: „Najprej sem se jaz odločno uprla temu, da navijam zanjo in sem Ireno prepričala, da stopiva na Štefanovo stran. Marko in Oleg sta prepričljivo odigrala, da se strinjata z Milly. Štefan je mirno vzel rokavico, si jo nadel in rekel: „Prav, pa dajva. Raje umrem kot da ti zaupam geslo. To je izsiljevanje in izsiljevanje ti bom izbil iz te tvoje lepe, pametne glave, draga moja Milly.“ Milly pa je odprla usta od presenečenja, komaj izdavila, da se gre psihično pripravit na dvoboj, izginila v spalnico, se zaklenila in od takrat je ni več ven. Zdaj je od tega že skoraj 3 ure, notri je pa napeto kot pred referendumom o družinskem zakoniku. Še dobro, da si ti prišla, Misha, daj da te objamem!“

Hm. Zamislila sem si prizor dvoboja med Milly in Štefanom in moram priznati, da mi je bilo všeč, ko sem si predstavljala, kako leti perje, kot da bi se za kos odvržene, zažgane skorje pice iz lokalne kitajske picerije na pločniku borila dva gangsterska goloba. Saj gre za geslo! Saj gre za preživetje! Ampak, zdaj v tem trenutku pa vendarle pozivam vas, dragi bralci, da vi presodite kako naj se naslednje nadaljevanje odvije. Ali naj vstopim v ta prepir kot mediatorka in poskrbim, da se ponovno povežeta v ljubeči komunikaciji, ali pustim, da se zgodba odvija po svoje, vse do bridkega konca. Ampak, pozor! Bridki konec ne pomeni nujno, da poroke ne bo. (pomežik)

- se nadaljuje – tako kot boste vi želeli –  se nadaljuje

 

Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano

Foto: Pixabay.com