Da, da! Res je! Na koncu prejšnjega nadaljevanja se je Milly zadrla kot žival, ko sem ji vrgla kost v obliki izmišljenje zgodbe, češ da je njena soseda Danijela pecala Štefana na očetovi rojstnodnevni zabavi. Zakaj sem to naredila? Ja, zato, ker je ona bila idejni vodja nategancije, ki so jo pripravili za mene….čakajte! Zakaj bi vam pa jaz zdaj obnavljala celo prejšnje nadaljevanje?! Preberite si ga kar sami, pa bo! Kliknite lepo na rubriko → Skoraj prepovedano ← , poiščite naslov Knockout v dveh slikah in si podarite odtrgano, toda resnično pisanje o Nori druščini. Žal, jaz nimam časa, da bi vas zabavala s prejšnjim nadaljevanjem, saj se moram lotiti tega.
Torej, še enkrat bom začela.
Medtem, ko se je naša Majli (Milly po dolenjsko in izpeljanka iz Smile-ja) drla kot žival in natikala svojo ROZA boksarsko rokavico, sta se Oleg in Marko po vseh štirih prikobacala do mene in me prosila, če ju lahko spravim v zamrzovalnik. „Ja? Zakaj pa?“ – sem vprašala. S pritajenima glasovoma prestrašenih fantkov in ihtečo sapo sta mi izmenjaje pojasnila, da Millyjina reakcija napoveduje neizogibno apokalipso, ki bo verjetno tako dolgo trajala, da bi se ona dva medtem preveč postarala. Zato naj ju čimprej dam na mrzlo, da se bo njuna gejevska lepota ohranila za po Apokalipsi, saj bo medicina v novi dobi tako napredovala, da bosta lahko še vedno lepa in mlada, ko ju bodo odmrznili. „No problemo, nou penik!“ – sem rekla in ju z maksimalno empatijo porinila v zamrzovalnik, nato pa skozi zaprta vrata zavpila: „Najnovejše raziskave so ravno pokazale, da led pospešuje staranje, hehehe!“
„Ššššteeeffffaaannnn, ne izmikaaaj seeee!“ – je rohnorela Milly. Za tiste, ki si ne morete predstavljati, kaj pomeni rohnorenje en kratek in preprost namig v obliki vprašanja za milijon dolarjev: Kako je ime pošasti iz romana, ki ga je napisala Mary Shelley in je bil prvič izdan v Londonu leta 1818?
Obrnila sem se k Ireni in Andreji, slednji pomežiknila in si z jezikom obliznila zgornjo ustnico: „Kaj je zdaj, ti najboljša prijateljica od Frankenštajnke in njene roza boksarske rokavice?! A mi lahko prosim končno zmešaš ta svoj znameniti vodkoktejl? Že prej sem ti rekla, da potrebujem trezno glavo, če hočem biti uspešna pri mediaciji. No, le pohiti, gazelica, ti! Irena, ti pa začni nežno pripovedovati o sebi, saj zadnje čase sploh ne prideš do besede, še manj pa se ti posvečamo. Več kot očitno je, da urednica rubrike „Skoraj prepovedano“ veliko bolj protežira Milly. (SSKJ: protežírati -am nedov. (ȋ) dajati komu glede na druge določeno prednost, pomoč; podpirati, ščititi: protežirati sorodnike, znance; protežirati koga pri hrani / država to gospodarsko vejo protežira protežíran-a -o: protežirani učenci, protežirana Milly♪***) Zato bomo današnje nadaljevanje posvetili tebi, tvojim pogledom na življenje, tvojim načelom, čustvom, skratka tvoji bogati vsebini, ki sploh ne pride do izraza, kar niti ni čudno, glede na to, da se družiš le s temi izprijenimi predstavniki plemena sodobnih drama queenov in queenk. Vem pa, da nam imaš veliko povedati, saj si ena izmed najbolj čustveno zrelih oseb, ki jih poznam in sem prav ponosna, da te poznam.“
“To pa ni res, Misha. Izprijena sem le jaz, saj veš, da…” – je takoj pristavila svoj lonček Andreja, toda prekinila sem jo brez milosti. “Ne, ne bomo zdaj o tebi, Andreja. Pojdi v kopalnico, vzemi toliko palčk za ušesa, kolikor jih rabiš in si z njimi dobro odmaslaj in našpiči ušesa, tiho se vrni in še bolj tiho sedi nazaj na svoje mesto. Želim, da bo Irena imela občinstvo, ki jo bo res poslušalo, ne le kimalo. Aja, še prej pa zgrabi te dva pitbullčka za tilnik in ju odmakni v spalnico, naj se tam ravsata. Ne želim, da ta pasji hrup moti bodisi Ireno, bodisi naju dve, medtem ko bova prijateljsko požirali njeno izpoved, za katero ni bilo časa več kot 20 nadaljevanj, če ocenim takole na pamet, ker se mi ne ljubi zdaj kukat in preverjat dejanskega stanja na www.moia.in/Skoraj prepovedano.“ Kot blisk hitro sem povzdignila glas in gromko nadaljevala proti zamrzovalniku:
“Pa tudi ne maram, da Štefan in Milly po nepotrebnem vznemirjata vaju, draga moja OM. Za lepoto je miren počitek še kako pomemben, mar ne? OM? OM? Me slišita?”. Iz hladilnika se je zaslišalo mOMljanje, kar je bil znak, da sta Oleg in Marko še živa. Naj se še malo osvežita in spočijeta, spravila ju bom ven, ko bo Irena končala z monologom.
„Ne samo, da si me presenetila, tudi zmedla si me, Mishy!“ – Ireni se je skoraj zaletelo od šoka, pa ne zato, ker je naša „gazela Andreja“ v tistem trenutku dobesedno in zares prijela Milly in Štefana za lase in ju nesla proti spalnici, ampak zato, ker jo je do srca ganila in osupnila moja velikodušna poteza odločne ženske, ki ve, kako posvetiti pozornost. Prijela je vodkoktejl, ki je stal pred mano, srknila krepak požirek, zagrgrala ga kot žajbljev čaj proti vnetemu grlu, pogoltnila, se stresla, revsknila, glasno ahnila, vstala in rekla: „Moje ime je Irena in sem prevarantka. Sem v razmerju z nekom, ki ga ne poznate, ne veste da obstaja in pojma nimate, da sem z njim. Ime mu je Peter Andy Pan…“
„Who the fuck is Andy?!?!“ – je zadonelo po prostoru in zatreslo temelje hiše. Vsi skupaj smo tako sinhrono zavpili, da sem manj kot v sekundi dobila esemes od skupine Smokie, v kateri so nas rotili, če nas lahko kot spremljevalne vokale angažirajo za svetovno turnejo po slovenskih in hrvaških vaseh. Andreja je spustila Milly in Štefana iz rok, moč njunega pristanka na tla je pa povzročil, da se je zamrzovalni prekucnil tako, da so se njegova vrata odprla in pri tem ejakulirala ven kepo iz Olega in Marka. Vsi štirje: Milly, Štefan, Oleg in Marko so se s tal pobrali v sekundi, skočili pokonci, midve z Ireno sva tudi poskočili s stolov, Andreja je tako ali tako že stala, tako da smo kot majhen zborček še enkrat, kot na ukaz, enoglasno zavpili „Who the fuck is Peter Andy Pan?!?!“
„Ves čas vam prikrivam, da sem že drugo leto v razmerju s fantom, žal ne morem reči z moškim, saj je pri svojih 45-ih letih komaj da 25% moški. Je nezrel, razvajen, neodgovoren in neotesan otrok, fantek, ki ga še nikoli niste in verjetno ga tudi ne boste videli, saj me je sram, da bi moji prijatelji videli in vedeli v kakšno godljo sem se spravila.!“ – je izletelo iz Irene tako privlačno hitro in tako briljantno komaj razločno, da bi ji istočasno zavidali Jose&Murat, Klemen Klemen, Trkaj, 6pack Čukur, Zlatko, Ali En in ostala slovenska rap scena, da o balkanski ne govorimo. Skočila je na mizo in začela kričat kot Franc Jožef Pukšič von Jerovšek v parlamentu, zamahnila z roko kot da bi hotela reči „Ne! Ne rabim mikrofona!“ in nadaljevala: „V godljo, iz katere mi ne more pomagati niti najdražji psihiatrični sanatorij na svetu, ki brezplačno ponuja akcijo zdravljenja, če se podvržeš novim eksperimentom, s katerimi obljubljajo, da se bo še tako trdovratna nevROZA uspešno preobrazila v milo obliko potlačene PSIhoze. Ne zdržim več s to skrivnostjo in bremenom v svojih prsih, zato je napočil čas, da vam priznam, da pred vami stoji ženska, ki je iz dneva v dan večja razvalina. Ni mi pomagala nobena naturoapatija, nobeno heftanje, nobena postrojitev družine; celo nasvet znane in uspešne štajerske zdravilke, ki zagotavlja zdravljenje od odvisnosti od odnosov, če le vsak vsak večer namakaš noge v čemaževi vodi mi ni pomagal; na skrivaj in popolnoma inkognito sem se tri mesece po skajpu pogovarjala s svetovno znanim izganjalcem hudiča na daljavo, pa NIČ; podvrgla sem se terapiji znane šamanke iz Prekmurja, ki zdravi z originalno etiopsko metodo prehranskih dopolnil, v kateri je moč najboljših kristalov iz sicilijanskih pečin; magnetov iz sosednje galaksije; rdeče marksistične gline; hladno stiskanih rastlinskih olj iz Sibirije; mandljevo mleko brez dodatkov kokosa; izbrana konoplja; jogijske vibracije maorskih gongov; aroma posebnega indijanskega lesa, na katerem se zbirajo izločki eskimskega kuščarja med njegovo meditacijo…nič, nič, NIČ mi ni pomagalo! Dala sem si, po predhodnem najnovejšem numerološkem izračunu, spremeniti ime in priimek na vseh dokumentih; desetkrat sem prebrala 50 odtenkov sive, da sem jih na koncu, če upoštevam še tisto, kar je med vrsticami napisano, naštela več kot 1050! In še vedno sem z njim, z Andyjem, čeprav vem, da mi to škodi! MISHA, ZA BOŽJO VOLJO, zamenjaj glasbo, ne morem več poslušat tega sranja od Maškenade… HELP, I NEED SOMEBODY...ne zdržim več…odtrgalo se mi bo!…aaaaaaaaaa!“
Irena je planila v histerični jok, Oleg je odskakljal do računalnika in na jutjubčku hitro poiskal play listo od Beatlov; Marko in Štefan sta pohitela do Irene, jo objela, spravila z mize in poskušala spraviti na kavč, na kar je ona še bolj znorela:
„Neeeee, samo na kavč ne! Ne prenesem več niti ene besede, ki se začenja na črko „K“! Vi ne veste, kako se mi upira podoba Andy-ja, ki vsakič, ko pridem iz službe leži na mojem kavču v dnevni sobi. A vam res ni bilo nič sumljivo, da vas skoraj dve leti nisem povabila na obisk k sebi?! A vas res ni zmotilo, da sem vsake toliko časa, pod pretvezo, da grem delat, odhajala z naših zabav, ko je začelo postajati najboljše??? Nihče niti pomislil ni, da sem morda padla v kremplje čustvenega vampirja in parazita, ki me neizmerno ljubi in brez mene ne more živeti, ampak, ko pridem domov še vedno vztraja, da sva lahko le prijatelja in da naj se zamislim nad svojo neodraslostjo. Naj se zamislim nad svojo lastno šibkostjo in nesposobnostjo, da bi ga brezpogojno ljubila, sprejela takega kot je: utrujenega od večne borbe, da ne bi izgubil svoje svobode, ki mu jo je že mamica hotela odtujiti. Naj se vprašam, ali je možna skupna prihodnost dveh popolnoma različnih osebnosti: neodrasle, sebične ženske in odgovornega moškega, ki ve, da je v odnosu potrebno spoštovati drugačnost in svojo ljubezen podrediti le zdravemu zadovoljevanju lastnih potreb. Sanja se vam ne, kako se mi zasmili, ko ga zagledam, kako leži tam na kavču s pogledom uprtim v strop, namesto katerega bi raje uzrl modro nebo, ampak, kako naj za božjo voljo vidi nebo, če svet nima posluha zanj?!?! Če ga nihče ne razume, razen mene! In tako sem v stiski tudi jaz, ker ga res ljubim, čeprav mi razum pravi, da to nikamor ne pelje. Čeprav ne vem, če imam prav. En del mene ve, da se ne moti, drug del kontrira! Saj ga razumem! Ampak hkrati ga pa ne razumemmmm….Še manj pa razumem sebe, ker nimam več ne energije, ne časa, da bi legla na kavč in odraslo razmislila o vsem, o čemer ima Andy zagotovo prav. O vsej tej brezpogojnosti, o tej nesebičnosti, svobodi… V stiski sem, kajti KAVČ JE VEDNO ZASEDEN! V stiski sem takrat, ko ne vem, ali mu bodo za večerjo teknili štruklji njegove mame, ki vedno sveže pripravljeni stojijo na vrhnji polici v hladilniku? Na polici, ki jo je že drugi dan po najinem usodnem srečanju, potem, ko se je vselil k meni, rezerviral zase. Za svoja najljubša živila in pločevinke piva ter redbulla, ki mu pomagajo, da se sprosti ali poleti, odvisno od tega, kako se počuti! Ali se bo odločil za štruklje, ki mu blažijo občutke depresije, ali za mojo odlično, fantastično brezmesno lečino solato z ribo, ki jo tako obožuje, kadar je dobre volje? Ne vem, nikoli ne vem! Kaj pa tako buljite v mene? Ne, nimate prav! Riba ni meso! Ja pa ja! Andy ima prav! On tako pravi in on že ve, saj je najpametnejši moški, kar sem jih kdaj spoznala…samo nihče ga ne razume! I BELIEVE I CAN FLY!!! …..
„Ups! Auč, vseeno z njo na kavč!“ – sem ukazala Štefanu in Marku, ki sta Ireno trdno prijela za roki, s katerimi je hotela poleteti. Ko sta jo položila na kavč, sem jo pokrila z Milyjino svileno haljo, sedla na rob kavča, jo prijela za roko in ji mirno rekla: „Draga Irena, odlično. Doživela si preboj, zdaj pa se boš za urico-dve spočila. Potem se bomo vsi skupaj prepustili eni fajn žurki, na kateri se bomo veselili življenja in se spominjali, da smo tukaj in zdaj pa vse tja do večnosti najboljši prijatelji zato, ker si znamo in hočemo pomagati…Od jutri naprej pa bo tvoja Mishika poskrbela, da te vrnemo nazaj v stanje čustveno zrele ženske, kar si bila preden si zdrknila v past romantične ljubezni. Verjemi svoji Mishiki, da bo tale tvoj zdrs v stanje nemočne punčke, ki se čuti dolžno poskrbeti za vse in vse razumeti, ki je idealna tarča za čustveno izsiljevanje in te dela neuravnovešeno kmalu le preteklost. Ne, ne glej me tako začudeno. Vemo, da je Milly kraljica čustvenega izsiljevanja. Ampak glede na tvojo izpoved smo dobili največjega Mojstra čustvenega izsiljevanja in to je tvoj Andy. Kapo dol, v čast si bom štela, če mi ga boš predstavila. Zdaj pa zapri okice in se malo spočij. No, banda moja, medtem, ko bo Irena malček zadremala, gremo mi lepo na vrt, da bomo spili eno dobro kavico. Skuhala jo bosta Milly in Štefan, brž, ko bo Milly zakopala svojo boksarsko rokavico. Se strinjata?
Milly in Štefan sta prikimala kot najbolj pridna otroka na svetu, ostali pa smo se po prstih pobrali na vrt, kjer nas je v uti čakala klopica na svojih majavih nogah. Prepričana sem, da se ne bo zrušila pod bremenom Nore druščine. Pa tudi, če se bo, nič hudega. To je pač klopica. Človek pa je veliko bolj trdovratna žival. Bremena, ki nam jih življenje nalaga so težka le do takrat, ko jih spremenimo v darila. Zato se nam morajo občasno noge zamajati. Da se zavemo, da so to iste noge, na katerih lahko tudi trdno stojimo. Ležali bomo pa ko umremo. Kavč gor ali dol.
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
Foto: Pixabay.com
– se nadaljuje –