SKORAJ PREPOVEDANO

27.01.2019
SKORAJ PREPOVEDANO Foto: Pexels.com

/KITAJSKO NOVO LETO/

 

»Misha, koliko je še do konca?« - je Oleg odprl svoj, z debellim slojem labelle obložen kljunček, pri tem pa nervozno pogledoval levo-desno kot bi spremljal teniško igro dveh muh.

»Do kakšnega konca, Olga?« sem na stari-dobri židovski način odgovorila na vprašanje z vprašanjem, že zato, ker res nisem razumela, kaj bi spet rad. 

»Ja, do konca psa! Kdaj se začne leto prašiča?« - je dopolnil svojo ljubezen Marko.

»Tri leta sta skupaj in si že bereta vse, tudi najbolj neumne misli.« - sem bliskovito začela prebirati lastne misli. »Včasih so pari za to potrebovali 30 let. Da so si tako brali misli, so morali skupaj preživeti 30 let! Od tega šest mesecev zaljubljenosti; 15 let nenehnega bojevanja za premoč v partnerstvu; 5 let surlanja in ignoriranja; 2 do 4 let zanikanja romantične zagledanosti v sosedo/soseda iz sosednje brisače na plaži ali zimskega flirtanja z novim sodelavcem/sodelavko; 25 let odplačevanja posojila za odkup stanovanja in vsakoletno doživljenjsko vezavo za vsakoletne najnovejše modele mobitela za oba; 5 let prepričevanja drugega, bolj uporniškega otroka, da naj se ne razveže in nenadna poroka prvega, bolj pridnega otroka; 3 leta staža starih staršev štirim vnukom in en sam  trenutek čistega zavedanja, da smo uporabni le do datuma zapisanega na robu embalaže. Da imamo rok trajanja. Da smo minljivi.  Bolj kot si to predstavljamo tam nekje do štiridesetega leta. Ah, ko bi vsaj trajali tako dolgo kot trajajo oglasni bloki na televiziji. Potem bi res lahko živeli z občutkom, da smo večni!« - sem na hitrico prevetrila desno možgansko hemisfero, nato pa uporabila levo, da sem na glas rekla:  

»Pa dobro, ljuba Olga in dragi moj Marko! Zakaj mislita, da bi jaz morala vedeti, kdaj se začne kitajsko novo leto. Jaz sem zen mojstrica, ne pa lastnica trgovine Vse za 50 centov, kjer lahko dobiš polnilec za samo 4,99 eur, plastično posodo za shranjevanje ledu pa za 21 eur. Kako naj jaz vem, kdaj se začne prašičje leto?!« - potem pa sem se v mislih spet prepustila centrifugi desne možganske hemisfere. 

»Omojbog, pa kaj mi je? Zakaj me je zdaj popadlo to menopavzistično razmišljanje o minljivosti? Daj, zažvižgaj si rapsodijo v modrem in se vrni v najstniška leta, ko si dobila prvo menstruacijo in si se kočno počutila kot ženska! Ženska, ki ji nihče več ne bo mogel pametovati z raznimi ljudskimi pregovori in reki, ki jo silijo na bruhanje: »Vse je za nekaj dobro!« »Kdor ne dela, naj ne je!« »Osel gre samo enkrat na led!« »Ne bodi nora! Ne hodi z dežja pod kap!« »Od jeze rit raste!« in kar je še podobnih izjav, s katerimi nam ubijajo radost do življenja. Zažvižgaj si rapsodijo v modrem, Misha in se vprašaj: Zakaj bi sploh želela živeti večno? Saj veš, da v tvojem primeru to pomeni večno trpljenje v peklu! Poglej si to bando neuravnovešencev, ki zatrjujejo, da so tvoji najboljši prijatelji in katerih izjave so neverjetno podobne floskulam in frazam iz tvojega otroštva! Bi res rada živela večno?!« 

 »Ja, pa če ti vedno vse veš!« - je začivkal Oleg in od razburjenja nad to izjavo tako mahal s čopičem in stekleničko živobarvnega samorogovskega laka za nohte, da je steklena klubska mizica v dnevni sobi Millyjinega stanovanja v hipu postala zapovedan modni trend v letu prašiča za vse, ki dajo kaj nase. Vse Olegove stvaritve so nastale tako. Slučajno. Oleg sploh ne ve, kaj je to ustvarjalni navdih. Njemu se vse zgodi po nesreči. Vsak prodajni hit iz njegovega oblikovalskega opusa je nastal zgolj kot posledica nevrotično-histerično-štorastega mahanja z rokami. 

»No, tega pa res ne vem. Si lahko pomagam s klicem v sili? Lahko vprašamo koga od navzočih prijateljev? Zakaj ste zdaj vsi tiho? A niste tudi vi feni kitajskih novih letov?« sem se obrnila k preostali druščini, ki je v tišini nedeljskega popoldneva poležavala po dnevni sobi kot čreda krav na najbolj prometni ulici indijskega velemesta. »Irena? Milly? Štefan? Kaj porečete? No, Andreja, pejt dol z Millana in se vsaj za hip obnašajta kot da nista sama v najbolj skriti uvali francoske rivijere. Dajte, pomagajte ubogi dušici, ki ne bo mogla spati, če ne dobi odgovora na svoje izjemno, veleumno vprašanje: »Koliko je še do konca psa?« 

»Še osem dni! 5. februarja 2019 zapustimo vladavino Psa in nastopi vladavina Prašiča. To je 4716 kitajsko leto. Element, ki mu vlada je jin zemlja, kar pomeni, da je vladar Prašiča rjava zemlja. Prašič je 12. žival v zodiaku in je mesec, ki je povezan s prvim zimskim mesecem. Spada v skupino vodnih znamenj, predstavlja začetek zime in je mesec rojevanja lesa, zato simbolizira rastlino in rojstvo nove življenjske oblike. Pred nami je leto sreče in obilja!« – je kot iz googla izstrelila Gaja in mi tako onemogočila, da s kakšno lepo izklesano sarkastično pripombo tudi njo povabim k iskanju odgovorov na Olegova najbolj pomembna življenjska vprašanja. 

»Aaaaaaaaa! Jupijeeeej, končno bom bogat! A slišiš, Markič? Lahko si bova privoščila lastno galerijo, v kateri bomo prodajali najbolj odtrgane umetniške šahovske figure! A ni to noroooo, no!« - je zaploskal naš večni sanjač Oleg. Včasih se mi zdi, da so se mu roke spremenile v kastanjete. Nihče svojega navdušenja ne izraža tako pogosto in tako močno s ploskanjem kot Oleg. No, mogoče bi ga v tem prekosila edino Milly. Hm. Ne vem. Bo treba enkrat organizirati tekmovanje v ploskanju. »Jaaaaa, leto obilja je pred nami, Oleg, my love!« - se mu je pridružil Marko. Od navdušenja se je kar vrgel na tla, se postavil na vse štiri in začel oponašati pujsa. 

Priznam, kar je sledilo je presenetilo tudi mene, čeprav sem že več kot tisočkrat bila priča, kako se naše – pogojno rečeno mirno – druženje lahko hipoma spremeni v prizor iz najbolj primitivnega resničnostnega šova. Andreja je sunkovito skočila iz Millanovega naročja in zgrabila bokal z vodo, ki ga je po kosilu na mizo postavila Milly, če bo slučajno kdo želel s kapljico vode razredčiti viski, ker ji je zmanjkalo ledenih figuric. Bokal je seveda do vrha poln na mizi delal družbo že čisto prazni steklenici viskija. Vsebina bokala se je razlila po Markovi glavi, ki je, nič hudega sluteč, še vedno veselo oponašal radovedno, družabno in visoko inteligentno žival, ki ji po domače rečemo pujs, ampak je vseeno takoj, ko je začutil vodo na svojem tilniku od presenečenja zakikirikal kot najbolj neinteligentna kura. 

»No, zdaj si pa morski prašiček, hahahahhahahaha!« - se je zarežala Andreja. »Ti nisi normalna, to sploh ni smešno! Pridi, Marko, da te obrišem!« - je zavpila Irena. »Meni se pa to zdi hilarious, a ne, Štefanko? Reci, da je tudi tebi smešno, drugače se bom, žal, morala jutri dobit na zmenku z novim sodelavcem, ki me vztrajno osvaja! No, daj! Smej se z mano, hihihihihi!« - se je zahihitala Milly! »Hohohohoho!« - se je zahohotal Štefan, a potem čisto resno nadaljeval: »Andreja, tole je bilo zelo poredno, zato ne dobiš darila za kitajsko novo leto!« Mill je izbuljila svoje modre oči, odtrgala Andreji bokal iz roke in pljusknila Štefanu v obraz preostalo vsebino brez barve in okusa, ki je še do pred sekundo imela obliko bokala. Štefan je mirno obrisal vodo z obraza, se obrnil k Millanu in rekel: »Da v treh letih nisi še uspel udomačiti divje Andreje še razumem, ampak, da ti v celem lajfu ni uspelo svoje sestre naučiti vsaj osnovnih pravil lepega vedenja, tega pa ne razumem. Kakor tudi ne razumem, zakaj jo, kljub temu, imam še vedno brezpogojno rad.« Millan je skočil k višku in zarezgetal: »Veš, kaj Štefajn. Res si tako fajn dečko, da ti nikoli ne moremo ničesar očitati. Ampak, lahko bi se včasih malo bolj sprostil in naredil na primer tole!« Zgrabil je bokal iz Millyjinih rok, kot gazela graciozno stekel do pipe in poln bokal vode polil po Štefanu, Milly in Andreji. »Huhuhuhuhu!« - se je privoščljivo zasmejal kot sova, ki ji je smešno, ker druga bitja že spijo. Irena je ta čas splezala na mizo in zakričala: »Norciii! Sami norci ste! A ne moremo niti enega druženja zaključiti s kakšno pametno debato o pomembnih življenjskih vprašanjih?! Se mora vsako druženje spremeniti v živalsko farmo?! Misha, prosim te, kje imaš piščalko?« 

»Saj veš, da ne uporabljam več piščalke. Zdaj uporabljam hitro zložljivi megafon, ki sem ga včeraj posodila Gaji, ker je rekla, da ga nujno potrebuje zato, da dvigne komunikacijo z Jurijem na višji nivo. Saj res, Gaja! Nič mi nisi povedala, ali ti Jurij zdaj kaj bolj prisluhne?«

»Omajgad! Pozabila sem, da moram po Hajrudina, čez pol ure konča s šihtom!« - je Gaja zgrabila jakno in se napotila k vratom.

»Gaja, ne kliči ga Hajrudin, ker mu ni tako ime. Sploh pa je Bosanec samo eno četrtino in to po mamini strani.« - sem jo opozorila, čeprav mi je – priznam – zelo simpatično, da ga tako kliče. Ob tem sem se spomnila svojega zadnjega bosanskega laverja, kako mu je že bilo ime? Joj, pojma nimam. Vem samo, da si je pred seksom vedno zaželel čevape. Najina aferica ni trajalo prav dolgo, ker se mi je zdelo, da je latenten gej.

»Prav! Ga bom klicala Hajro! No, grem po njega pa se čez kakšno uro dobimo v  Sobi 11102. A gremo nocoj raje v Pab brez bab? Super je, ko se vsakič skregamo z lastnikom in ga prepričujemo, da smo v osnovi vsi moški, ki so se transformirali v ženske samo zato, da lažje dobijo službo. Čeprav bi, glede na sceno, ki se zdaj tukaj dogaja, bilo najbolj pametno, če se odpravimo v Atlantis, heheheheheh …« - Gaja je izginila, medtem ko je njen smeh še odmeval po predsobi. 

Pogledala sem proti razgrajajoči množici mojih visoko inteligentnih prijateljev, ki so se - eden čez drugega, kakopak – že prepirali o tem, kdo je kriv za nastali vodoboj. Z desno možgansko hemisfero sem ujela, kako je Oleg zakričal, da on nikakor ne more s svojim vprašanjem »Kdaj se konča pes?« biti razlog za Andrejino ogabno gesto polivanja Marka z vodo; Andreja je med krohotanjem nekaj tulila o tem, da se nikoli ne bi spomnila, da bi Marka polila z vodo, če ne bi bilo govora o prašičih, ki se pač sami ne znajo spraviti pod tuš; opazila sem, da Milly že besno išče po telefonu številko od sodelavca, ki jo osvaja in da sta Millan ter Štefan poskušala Ireni preprečiti, da bi se povzpela še na lestenec … gledala sem vse to in naenkrat me je iz leve možganske hemisfere prešinilo: »Dragi bralko! (Z novim letom sem uvedla novo besedo, da se izognem stereotipnemu naslavljanju moške in ženske populacije.) Ti sploh še ne veš, kaj se je zgodilo od konca prejšnje sezone SKORAJ PREPOVEDANO! Ti sploh še ne veš, kdo sta Gaja in Jurij (okej, Hajro)! Ti sploh ne veš, kolikokrat sem v zadnjih treh letih zamenjala naslov in telefonsko številko, da me banda teh mojih norih prijateljev ne bi mogla več najti. Pa so me. Nikoli se jih ne bom mogla znebiti. Obsojena sem na njihovo družbo do konca življenja. S tem sem se sprijaznila. Dragi bralko, ti sploh še ne veš, da bom od danes naprej s teboj spet delila najbolj nenavadne zgodbe, ki so se nam – in se nam še bodo – dogajale med kratkim, a sladkim obiskom naše matere Zemlje. Spremljaj nas in če nič drugega, dovoli si, da se boš ob prebiranju naših dogodivščin zabaval. Kajti te moji prijatelji so res pogosto otročji, razvajeni, težki, naporni, uporniški, medsebojno nekompatibilni, tekmovalni, nespametni, egocentrični, narcisoidni, obremenjujoči, radi provocirajo in nagajajo, so pa tudi zabavni. To drži kot pribito. Zelo so zabavni, rada jih imam in v resnici sem komaj čakala, da se začne druga sezona naše rubrike, v kateri bomo hodili po robu dovoljenega in prepovedanega. Bodi z nami, dragi bralko in ne pozabi: It's funny, 'cause its true, ali rečeno v domači pujsščini: Zabavno je, ker je resnično. (Mežik).   

 Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano