MOKRE SANJE

24.02.2019
MOKRE SANJE Foto: Pexels.com

»Noro, kako čas leti!« - sem nenadoma pomislila, na glas pa rekla: »Noro, kako čas leti!« Seveda me nihče ni slišal, še manj opazil. Potekala je že tretja runda vodoboja in dnevna soba naše Milly se je počasi, a vztrajno, spreminjala v maketo za film Most na reki Kwai. Prikazal se mi je prizor, v katerem na mostu sedi veliki, slavni William in si zapisuje verze za svojega Beneškega trgovca, medtem ko v ozadju igra glasba iz filma Smrt v Benetkah. Vem, ja. Gre za zgodbe in filme iz različnih obdobij, ampak, kaj je v resnici čas? Intuicija ne pozna koledarskega časa, domišljija, ki izvira iz intuicije pa še manj. In če sem že, po svoji dobri, stari navadi dala svoji domišljiji krila, ne bi bilo slabo, da vam opišem, kaj vse se je dogajalo tistega davnega septembra 2015, po tem, ko se je naša druščina podala na obalo. Resnici na ljubo, opisati dogodivščine, pod katere so podpisani člani te moje prijateljske bande ni možno drugače kot tako, da uporabim domišljijske sposobnosti pisatelja znanstveno-fantastičnih žanrov. Če, seveda, hočem ostati v stiku z resničnimi dogodki. Kar hočem. Ljubim resnico in preslikavo resničnih dogodkov na papir. Še posebej, ko gre za kreature iz skupine Milly&co, ki še najbolj spominjajo na neželene stranske učinke človeškega razvoja. V kolikor jih sploh lahko uvrstimo v človeški rod, kajti čedalje bolj se mi dozdeva, da so nezemljani.  

(Za osvežitev spomina na zadnji del legendarne, prve sezone Skoraj prepovedano klikni tukaj na članek z naslovom SO ČUSTVA IN ALI OUT, jaz bom pa ta čas naredila red v dnevni sobi, bolje rečeno v bazenu, da bomo lahko dogodke iz obale predelali v polni bojni zasedbi. Zakaj bi vam vse jaz sama pripovedovala, če imam ob sebi največje čvekače, kar jih je svet videl.) 

»Zbogom, orožjeeeeeee!«, je iz mene zarohnel Hamingway in nebodijihtreba človečki so res utihnili in se ustavili. Skoraj zamrznili. Hitro sem pograbila telefon in ovekovečila ta zgodovinski trenutek. S kamero, ne s fotoaparatom. Uspelo mi je posneti celih 20 sekund filma, na katerem v tišini nepremično stojijo in me gledajo. Noro! Še Bog mi ne bo tega verjel, ko si bova vsak večer pred spanjem zavrtela ta legendarni filmček, na katerem izgledajo kot zamrznjeni tjulnji, hahahaha! Z napol odprtimi smrčki in rokami, ki so obvisele v zraku. U, ideja! Prijavila bom ta filmček na Beneški festival. Naj ga uvrstijo v program kratkih dokumentarnih filmov, z naslovom POSLEDNJI IQ ZERO!  Vau! Dobro se sliši. Zelo znanstveno. 

Nadaljevala sem z nadnaravno rjovečim glasom: »1,2,3! Hvala, da ste mi pri-sluh-ni-li! Če nočete, da se spet pogreznem v neznano in z vami prekinem vse stike, se pojdite zdaj preobleč. Milly, to ne velja zate, tebe moker videz naredi res seksi in privlačno!« 

»Oooo, hvala, Misha moja, ti si najfrendica na svetu! A ne, da spominjam na sliko Rojstvo Venere od tistega, kaj je že bil … no, ne spomnim se zdaj… aja, Cavalli, saj res! A veš, da mi je to tudi en slikar ves čas  govoril: da sem čisto podobna Veneri, ko sem iz banje ven hodila. No, no, Štefko, ni ti treba biti ljubosumen, to je bilo preden sem tebe spoznala, hihihi!«, je Milly, kot običajno, padla na moje nakladanje o njenem videzu. Milly videz res veliko pomeni, veliko več kot vsebina. Upam, da bo njen otrok njeno čisto nasprotje in da se bo vrgel po Štefanu. Aja, saj res. Štefanu videz tudi veliko pomeni, ampak njegov IQ je vseeno dosti višji. Za razliko od Millyjinega se vsaj spogleduje s trimestno številko. 

»Botticelli, Sandro Botticelli, ne Roberto Cavalli, Milly moja prelepa! Verjetno si se zmotila, ker imata oba v priimku dva »LL«-ja,  tako kot ti v imenu!«, jo je s Colgate nasmehom objel Oleg.

»Ja, ja! Bocelli, Andrea Bocelli!«, se je Milly popravila s suverenostjo svetovno znane kustosinje. »Slikarju je tudi bilo ime Andrej. Cel mesec sem mu hodila pozirat. Imel je zelo posebno tehniko. Ustvarjal je z dlanmi. Najprej me je z rokami celo pretipal, da so se njegove dlani zapomnile moje obline, potem pa jih je namazal z barvami in jih polagal na platno. Dlani, ne obline! Hihihi! En tak intuitivno-spiritualni slikar je bil, vsaj mislim, da se tako reče. Vmes me je celo namazal s čokolado in jo polizal dol z moje kože, jaz sem se pa morala potem v banji skopati, da je ujel še to energijo Venere…«

»No, nisem mislila kot Venera, ker ona ima na sliki čisto suhe lase, od tebe pa kaplja kot s Princeske na zrnu graha, in ona je bila takoj, ko se je rodila, odrasla, ti pa si še vedno infantilna. Pa ona je boginja ljubezni, ti pa čustvenega izsiljevanja! Ampak, okej, naj ti bo, čisto si ji podobna! Slikarji že vedo, še posebej slikarji, ki imajo banje v ateljeju!«, sem hitro končala ta umetnostno-zgodovinski dialog.

»Spet misliš, da si blazno pametna, ker si sarkastična! A ne Štefan, da sem podobna Veneri?«, se je Milly obrnila k svojemu, od vode polizanemu možu, ki ji je hitro prikimal in jo poljubil na usta. Nasvet, da jo poljubi vsakič, ko Milly vpraša ali reče kaj takega, kar bi lahko izzvalo prepir sem mu, kot darilo za poroko, seveda podarila jaz.  Aja, saj res, vi ne veste, da sta se Milly in Štefan, v tem času, kar se nismo brali, že dvakrat poročila. Dvakrat, ja! O teh dveh najbolj norih porokah v vesolju in širše vam bom poročala v dveh čisto posebnih nadaljevanjih, za zdaj naj vam izdam le to, da se mi je, hvala bogu, uspelo izogniti vlogi priče. Kar bodite potrpežljivi, kmalu boste vse izvedeli (mežik). 

»No, dajmo, hop hop hop! Hitro se uredite in pičimo v En pab brez bab, kamor bosta Gaja in Hajro vsak hip primotorčkala. Gremo, gremo! Čas leti!«, sem jih postrojila kot v vrtcu. 

»Ja, res je. Noro, kako čas leti!«, se je oglasil Marko. »A se še spomnite, kako smo spoznali Gajo? Hahahahahahaha! Tega ne bom nikoli pozabil.«

»Jaz tudi ne!«, je zavpila Andreja in pri tem vščipnila Millana v desno ritnico. »Če ona ne bi vstopila v naš lajf, tudi Millan ne bi vstopil v mene, hahahhahaha! Do konca lajfa ji bom hvaležna!«

»Jaz ji vsako jutro pošljem sms: »Ljuba Gaja, hvala ti, ker si. Rada te imam«! Tudi jaz sem ji hvaležna. Zaradi nje si se iz brezčutnega robota spremenila v čustveno bitje, Andreja. Ko se samo spomnim, kako si nam nakladala, da so čustva OUT!« 

»Bila sem brezčustveni, ne brezčutni robot, Irena! Čutila sem ogromno, hehe, vedno sem z vsemi čutili čutila, res pa je, da nisem marala čustev. Pač nisem verjela, da na tem svetu sploh še obstajajo moški, ki so res pravi moški! Ki znajo istočasno odpreti in zadrgo in srce! Eeee, tega pač res nisem verjela, dokler nisem spoznala tega mojega mačota emotivca. Pridi sem, medved, da te stisnem in ti dam ljubčka. Mwa! Misha je rekla, da se moramo preobleči, kar pomeni, da se moraš sleči preden se oblečeš, kar pomeni, da si v vmesnem času nag, hehehe! Izkoristiva to od boga dano priložnost«, je Andreja v svojem slogu kavbojske volkulje seksulje poplesavala okrog Millana.  

»Hehehe! Budala moja! Pozabila si povedati, da znam odpreti tudi denarnico!«, jo je Millan lopnil po levi ritnici in že je kazalo, da bomo priča paritvenemu plesu, ki sem ga, kakopak, ustavila z novim rjovenjem. 

»Halooooooooo, bandaaaaa! Gremooooo! Evo, obljubim, da častim nocoj vso pijačo, samo prosim, spravimo se že enkrat iz teh mokrih sanj! Hočem realno življenje, takšno, v katerem lahko spoznam še kakšnega normalnega človeka, ne pa da mi mladost odteka v tej dnevni sobi, ki jo krasijo le vaše bedne face, kar ni nekaj, kar si najbolj želim na tem svetu. Gremooo!«

 »Misha, ljubčika moja, brez zamere, nič slabega ne mislim,  ampak zakaj si rekla, da ti mladost odteka?«, se je prijazno oglasil Oleg. »Pri tebi je to res nemogoče!«

»Misliš zato, ker je Misha še vedno tako mladostna?«, je poskušal zadevo rešiti Marko, ki je tako kot jaz vedel, kam Oleg meri. Kadarkoli je Oleg začel stavek z »brez zamere, nič slabega ne mislim …« je vedno mislil nekaj slabega. 

»Ne, Marko, ampak zato, ker Olga pač misli, da jaz nisem več mlada. Je tako, Olga?«, sem kar direktno izbuljila oči v Olegovo smer. 

»Neeeee, ah, kjeee paaaa, ni šans, da to mislim! A dej nehi no! Kaj pa govoriš. Seveda si še mlada, kaj pa je 50 let! To je šele polovica lajfa! Ampak pri tebi je nemogoče, da rečeš, da ti karkoli odteka, ker si tako drugačna od vseh nas. Tako suha. Razen, če bo tole pomagalo!«, je kot petleten poreden fantek skočil Oleg in mi čez glavo zlil bokal vode. »Draga moja Misha, zdaj si tudi ti ena od nas! A narediva selfija?«, je navdušeno klobasal Oleg, ki ga nisem čisto takoj, v enem samem momentu pokončala kot bednega črva iz enega samega razloga: Marko, Millan in Štefan so me pravočasno ustavili. 

Grem se preobleč. Se beremo naslednjič. 

- Se nadaljuje - 

 

Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano