MIZICA, POGRNI SE!

10.03.2019
MIZICA, POGRNI SE! Foto: Pexels.com

»Milly, pridi sem! Ne znajdem se v tej tvoji omari! Mogoče zato, ker so mi čisto vsa tvoja oblačila premajhna za najmanj 3 številkeeee!« - sem z zenovskim besom zaprla drsna vrata garderobne omare svoje dolgoletne prijateljice. Po tem, ko me je Oleg v prejšnjem nadaljevanju polil z vodo (ne, nisem ga ubila, to lahko preverite, če kliknete na Mokre sanje), sem se šla preobleč, čeprav me je mikalo, da bi šla ven kar mokra. Toda…Vedno obstaja nekakšen presneti »toda.« Ko sem pomislila, kako bi se Viking Vito, lastnik lokala En pab brez bab, zaslinil, ko bi me zagledal vso premočeno, sem to idejo kar odplaknila iz glave. 

»Jaaaaa, že greeeeem!« - se mi je s svojo neusahljivo zalogo čustvene ekstravertiranosti že približevala naša (s)Majli. Se še spominjate nadaljevanja iz prve sezone, v katerem sem vam predočila, kako je prišlo do tega, da Milly kličemo Majli? Ne spomnite se? No, jaz se tudi ne spomnim več. Dejstvo je, da jo pogosto tako kličemo tudi zato, ker je ekspert za uporabo smeškotov, emotikonov, gifov, nalepk in ostale krame iz elektronske komunikacije. Preden je spoznala Štefana je enemu tipu poslala sms, v katerem mu je vse svoje frustracije, komplekse, sindrome, želje, potrebe in zahteve od rojstva naprej poslala brez ene same besede. Vse je bilo opisano le s temi groznimi rumenimi spakicami od emotikonov. SMS, ki se je že v prvih petih sekundah spremenil v zajeten MMS je tip potem kazal okoli po lokalih in z njim strašil svoje kolege, pa tudi ostale obiskovalce. »Če ne daš za rundo, bom tvojo številko posredoval Milly. Poglej, kakšna sporočila pošilja. Buuuuuuu!« Tip se še dandanes naliva brezplačno. Pa ne samo ob vikendih.  

»Majli, kam si dala moj rezervni komplet pajkice in tunike, ki sem ga pri tebi pustila,  če se mi kdaj slučajno zgodi kaj takega, da se bom morala nujno preobleči? Takrat seveda nisem imela  v mislih, da ju bom potrebovala zato, ker me bo infantilno-retrogradnomerkurčevski prijatelj polil z vodo! Nekako sem si bolj predstavljala, da bom to potrebovala, če mi bo kakšen ljubimec iz strasti strgal obleko, ampak okej! Itak sem se že navadila, da je moje življenje tako banalno! Ker se pač družim z (b)analno drhaljo kot ste vi, z Olegom na čelu.« - sem godrnjala bolj zase kot za Milly ali vas, ki berete te vrstice in se morda že sprašujete: »Pa dobro, no! Kdaj bomo že izvedeli, kako ste se, banda,  spoznali z Gajo in Hajrotom, kot si nam obljubila v prejšnjem nadaljevanju?!« Počasi, dragi moji, moram se najprej stlačiti v edine obleke, ki se še prilegajo moji korpulentni postavi: v pajkice in tuniko, ki ju je Milly s spretnostjo iluzionista potegnila iz enega kovčka na dnu omare. S tako spretnostjo, da bi Brankotu lasje pognali od začudenja, Lado bi pa čisto zares in dobesedno ostal brez besed. Milly je pajkice in tuniko najprej zabrisala v mojo glavo, potem pa še sebe v moj objem. 

»Misha mojaaaa, kako te imam jaz radaaaaaaa! A sem ti danes že to povedala?« - se je cedila njena ljubezen po moji auri in že sem čutila, kako mi gredo lasje pokonci. Tudi tisti, ki so ostali na tleh frizerskega salona po mojem včerajšnjem barvanju in striženju, tako močno mi gre na živce dramatično izražanje ljubezenskih občutkov, če niso del seksualnega obreda. Omojbog! Spreminjam se v Andrejo! Staro, dobro Andrejo, ki je obstajala, preden se je zaljubila v Millana. Omojbog! Kaj zaljubljenost naredi iz ženske. Čisto vso moško energijo ji pokuri in v ženski ostane samo še ta osladno-čustveni naboj najstnice, ki jo zanima samo še objekt njene zaljubljenosti. Srečna sem, da sem prerasla te nivoje in da si znam (skoraj) prepovedati, da bi se zaljubila. Samozadostnost je drugo ime za svobodo. In za veliko seksa, hehehe. 

»Ja, Milly, SI! Povedala si mi že večkrat. Petdesetodtenkovkrat si mi povedala. Mislim, da bo dovolj za ta mesec.«

»Ti si res nehvaležno bitje!« - je zastokala Milly in užaljeno odkorakala iz sobe. 

»Kar oblecite se, gremo takoj, ko pridem iz sobe! Mwa, mwa, mwa!« - sem precej ljubeče zavpila, vedoč, da bo že čez eno minuto pozabila, da je jezna name. To pri njej obožujem. To, namreč, da ima spomin zlate ribice. Zato pa je tako srečna in zdrava, naša Milly, ker je to njena najmočnejša lastnost. Spomin zlate ribice je močnejši od vseh njenih bolnih perfekcionističnih, kontrolfrikovskih in dramaqueenskih vsebin, ki bi sicer pri komu drugemu bili zadosten razlog za zdravstveni kolaps. Ampak pri njej pa ne!  Če živiš tako kot Milly, da si vsak trenutek prazne glave (dobesedno!), pač ne moreš zboleti. Vsi njeni izpadi so izpadi trenutka. Razblinejo se, še preden so se rodili in za seboj ne puščajo nobenih posledic.

Čez slabo šolsko uro smo že sedeli v pabu in veselo naročali vsem trem natakarjem. Kajti samo en natakar ni kos naši bandi. Ko vidijo, da vstopamo, pustijo vse, kar so do tedaj počeli in kot pridna četica prikorakajo k naši mizi. Na hitro se zmenijo, kdo bo koga poslušal, se skoncentrirajo in skrbno kimajo z glavo med naročili. Zakaj? Zato, ker člani naše bande vedno vsi naročajo v en glas in vedno se obvezno vsaj trikrat premislijo, kaj bodo pili. Ali prigriznili. Še posebej v tem pabu, kjer ni hrane. Vse skupaj izgleda nekako takole:  

»Jaz bom en aperol spritz, ne, ne … čaki, čaki … mogoče bom raje eno nefiltrirano pivo … ne, čaki, kaj sem že danes jedel? Hm, tako dolgo nisem jedel, da se ne spomnim več. Mogoče bi pa najprej nekaj pojedel, pa bom potem naročil pijačo, ta čas bom pa malo skrnil pri Markotu. Markooo, Markooo, Markooo, kaj boš ti pil?« - se histerično dere Oleg, medtem, ko Miki, drugi natakar, jemlje naročilo od Markota, ki se ne more odločiti, ali bi pil to, kar predlaga Irena, ali to, o čemer se dere Andreja. 

»A daj, no, Andreja. Viski si pila pri Milly. Daj zdaj spij kaj, da nevtraliziraš alko. Kaj pa, če bi zdaj eno limonado, pa nekaj prigriznemo, potem pa spet lahko naročiš viski?«

»Irena, ne mi, prosim, spet pametovati! Raje crknem kot da spijem limonado. Ženska, v mojem svetu ni limonade, kaj ti ni jasno?! Še limon ni … čaki, čaki … so! Kaj pa če bi jaz ruknila eno tequilo? A? Uuuu, to je dobra ideja! Millan, žival moja, a si za to, da naročiva kar eno stekleničko tequile, ljubi? Kaj praviš, a? Lačen si? Kaj bi pa prigriznil? Simon, kaj bi lahko pojedli? Povej, srček! Srečo imaš, da sem zvesta Millanu, drugače bi kar tebe pojedla, skupaj s tvojim črvom vred, hehehehe! Pa z veliko soli in le enim malim koščkom limone, hehehehe!« - pribija Andreja, medtem, ko se njen Millan čoha po glavi in na glas razmišlja, ali bi sprejel Andrejin predlog, ali bi se raje pridružil Štefanovi izbiri, ki je na začetku vedno dolgočasna: bevanda. In potem se šele zares začne. 

"Milly poskoči, sklene roke kot v molitvenem položaju, gre na kolena pred natakarja Vesota in začne s svojo mantro: »Prosimprosimprosim, Veso, ne mu dat bevande!Kadarkoli pije vino, pride iz Štefana vsa njegova resnica. Pride ven, kako je popoln tudi, ko se kot svinja napije vina in mene spet vrže v dvom, ali sem dovolj dobra zanj? Prosim, Veso, ne! Štefanko, ljubezen moja, dajva raje ruknit vsak po enega jegra, da se nama kosilo lepo prebavi … čaki, čaki … kdaj smo pa mi jedli? Sej je že več kot  3 ure od kosila. Nujno moramo najprej nekaj pojesti, jaz bom pico, pa en velik kozarec vode, pa bomo potem naročili nekaj konkretnega. Štefanello, a boš ti pol pice z mano? Ne mi zdaj prosim s svojimi, pica ni hrana. Jaz ne bom več jedla teh tvojih falaflov, ker postanem ljubosumna samo če pomislim na besedo falafel. Vedno se spomnim na ženske, ki so ti ga vlekle pred mano. Aaaaaaaaa, boli me, vse me boli, ko pomislim, da nisi samo moj! Kako si lahko tako grd do mene? A ti moja ljubezen nič ne pomeni …?« - vrhunec Millyjinega samogovora  ponavadi tukaj prekine natakar Veso, ki jo nežno dvigne s tal, na katerih se že zvija od »zakaj so vse moje ljubezni nesrečne« kričanja, ki prehaja že v operno petje in ji mirno reče: »Milly, saj veš, da tukaj nimamo hrane. Lahko pa vam vsem skupaj naročim kaj pri Halo HOP IN. Imajo krasno ponudbo mercator-lastminute-pečjak-domačih sendvičev, uvoženih iz Poljske, res so hrustljavi in krasno se podajo k pivu. A ste vsi za to, da vam prinesemo po eno veliko pivo za začetek?«

»Jaaaaaa, pivooooo!« zakličejo vsi v en glas, medtem, ko jaz tretjemu natakarju, Mikiju, nežno šepetam na uho: »Prinesi mi eno kavo z mlekom in en martini, zraven pa skodelico z olivami. Vem, da imate olive, da mi ne bi slučajno ponujal odurnih sendvičev iz Halo HOP IN-a. Tistemu tipčku, ki sedi v kotu in bulji čez okno pa daj eno pijačo na moj račun.« 

Ko sta se Gaja in Hajro prvič udeležila naših nedeljskih popoldanskih pivskih maš, sta se čisto po tihem splazila stran od mize, zbežala iz lokala in se nista javljala na naše klice več kot en teden. Zdaj, ko ju gledam, kako tudi ona dva profesionalno obvladata naročanje pijače, ki se na koncu vedno konča z dvignjenimi rokami kot na kakšni košarkarski tekmi in z  »Jaaaaaa, pivo!« kot iz najlepše reklame za ponosne sponzorje športnih reprezentanc, se mi orosijo oči in pomislim: »Dobrodošla, draga Gaja in Hajro. Dobrodošla v naš klub idiotov, ki so se razvili iz celice dinozavra, edinega, ki je čudežno preživel meteorski dež. O tem, kako smo se spoznali z vama, pa zagotovo naslednjič, ko bo za nami že prva runda. Zdaj pa grem na toaleto, in glej ga, zlomka! Nujno bom morala mimo tipa, ki sedi sam za mizo in bulji skozi okno. Kdo ve, mogoče čaka, kdaj bo Halo HOP IN pripeljal njegovo naročilo. Mogoče pa se samo dela, da ne ve, kako se bom, po nekem čudežu in povsem slučajno, podrgnila ob njega, ko bom šla mimo. Bomo videli, bomo videli … » 

 

Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano