Neverjetno hitimo. Skozi otroštvo želimo biti veliki; ko drvimo skozi adolescenco, čakamo na svoj 18. rojstni dan; ko morda izberemo šolanje, v nadaljevanju, ki nam vsaj malo ustreza, si govorimo, da »bom…, ko bom…«. Neverjetno. Ko kasneje morda najdemo službo, v kateri uživamo, si rečemo, da komaj čakamo petek. Ko smo zelo nesrečni, si mislimo, da bo vse bolje, ko najdemo partnerja. Ko zveza škripa, si rečemo, da bo bolje, ko bomo imeli otroke. Vidimo vzorec?
Kam hitimo? Zakaj pogojujemo svoj obstoj? A ni bolj važno, da bo, ko bo, če bo? Bomo pa že prečkali ta most, ko pridemo do njega.
Najdimo trenutek ZDAJ. Samo v njem obstajamo. Samo zdaj sem jaz jaz in ti ti. Začnimo delat stvari, v katerih uživamo. Najdimo se.
Danes se poskusimo samo vsest, ne glede na hrup okoli nas in v nas. Vsedimo se in si prisluhnimo.
»kdo sem?«
»KDO ŽELIM BITI?«
V majhnem procentu se bosta odgovora pokrila. In nič ni hudega, če se razlikujeta, ker imamo vsak dan novo priložnost, za novo spremembo.
Zaprite oči in v tišini sledite svojim mislim. Kam vse vas bodo ponesle. Iščite in raziskujte plasti svoje duše. Prepustite se in dihajte. Občutite ta trenutek ZDAJ. Objemite ga in veselite se ga. Dajmo z rednim meditiranjem poiskat delček po delček in sestavit mozaik. In se postopoma spreminjat v osebo, na katero smo morda pozabili. Tako kot je Ghandi rekel: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«. In samo bodi.
Namaste,
Barbara