V zadnjem času sem opazila, da ljudje ne znamo obstajati sami. Oklepamo se ljudi, katere imamo radi, se z njimi razumemo, po drugi strani, pa se bomo močno držali tudi tistih, ki nam niso ravno po godu, samo zato, ker nas je strah, da bi ostali sami. In postajamo odvisneži lastne nesamostojnosti: Takoj dvignemo telefon in hitimo, ko nas nekdo pokliče; razlagamo svoja življenja in čakamo na sodbe drugih; delamo stvari, s katerimi se ne strinjamo, tako da smo odvisni od tega, da nas imajo ljudje radi in se nikomur ne smemo zamerit. Češ, kaj pa si bo mislil o meni?
Ste se že kdaj vprašali, kaj se bo zgodilo, če nekdo ne bo imel lepega mnenja od vas? Jezen bo na vas, imeli boste slabo vest, žalosten bo, grdo bo govoril o vas… no, potem pa takšnih ljudi, seveda, ne potrebujete v svojem krogu. Potrebujemo samozavest! Da smo dobri, da delamo prav za sebe in, da živimo kot najbolje znamo. Potrebno si je vzeti čas za sebe, da lahko počnete stvari in se družite z ljudmi, ki vas veselijo. In najprej se moramo naučiti biti sami s seboj.
Biti sam, lahko predstavlja kar velik izziv. Ne govorim o tem , da postanemo osamljeni, ampak, da se vsaj za nek čas osamimo. Da živimo najprej sami s s seboj in da bomo lahko posledično delovali bolje z ostalimi. Biti sam je lepa stvar. Je prvina meditacije – ostati sam, v tišini, s svojimi mislimi. Ker le na tak način spoznaš samega sebe. Lahko ljudje govorijo o vas kar želijo, ker menijo, da vas poznajo bolje, kot vi sami sebe. Ampak, da dejansko spoznaš samega sebe, moraš iti globoko v sebe. Ker tam živiš.
Danes bomo ozavestili lasten obstoj. V tišini zapremo oči in z dihanjem začutimo, da smo tukaj in zdaj. Začutimo, da smo varni, tudi, če okrog nimamo vojske ljudi. Začutiimo, da delamo prav zase, tudi, če se z nami nihče ne strinja. Čutimo, da smo dovolj dobri, čeprav vsak dan poslušamo nasprotno.
In predvsem začutimo, da se imamo radi, točno takšne kot smo ter želimo živeti v mirnem, pozitivnem ozračju, katerega si zaslužimo.
Namaste,
Barbara