Dileme v novi vezi.

24.04.2019
Dileme v novi vezi. Foto: Pexels.com

 

Ali si upamo iti v novo zvezo, ko še nismo v celoti preboleli prejšnje?

 

Ko se nam v racionalno razmišljanje prikradejo dvom, dilema ali bo uspelo, strah pred neuspehom in morebitno bolečino, želje in pričakovanja po izpolnitvi, vedno pa je prisotno tudi tveganje.

Stari smo recimo toliko, da imamo za seboj en neuspeli zakon, dva otroka, za katera se predano skrbi tako pri mami kot pri očiju, služba je solidna, zdravi smo, energije imamo dovolj in se zgodi srečanje, po katerem si zaželimo, da bi dotično osebo videli še kdaj. Taista oseba ima za seboj prav tako ločen status in otroke, torej je v podobni situaciji kot mi sami.

Mnogokrat se pripeti, sploh v sedanjem (pre)hitrem tempu, da se pari prvo spoznajo preko postelje in šele nato sledi spoznavanje osebnosti in različnosti, če se seveda druženje nadaljuje in preraste zgolj spolno srečevanje. Posameznika sčasoma ugotovita, da bi lahko razvila neko obliko partnerskega odnosa, ki bi temeljila na resni zvezi in pripadnosti. A tukaj pride do cele palete zmedenih misli.

Najprej se vprašajmo, ali je takšna zveza lahko uspešna. Menim, da lahko ima takšna zveza bodočnost ob nekaj izpolnjenih predpostavkah. Namreč, če smo se iz prejšnje neuspele zveze naučili, kje smo ga polomili, zakaj in kaj bi lahko spremenili pri sebi, da ne bi prišlo do negativnega razpleta, potem smo na dobri poti, da ne bomo ponavljali starih napak v odnosu do svežega partnerja. Druga predpostavka je, da priporočam, da se proces žalovanja za prejšnjo razpadlo zvezo zaokroži in dokonča, ker le tako smo pripravljeni v celoti prevzeti odgovornost za novo zvezo, ki naj bo zdrava. Namreč, prehitro se odločamo za nove zveze, ko prejšnjega partnerja še nismo preboleli, kar pomeni, da bomo včasih z mislijo še vedno pri prejšnjem, kar pa ni ravno osrečujoče za novega življenjskega sopotnika.

Če se vrnem na osrednjo tematiko današnjega pisanja, gre za to, da se popolnoma zavedamo vseh pasti in težav, ko lahkotna zveza preraste v nekaj resnega. Gre za odgovornost in gre za novo priložnost, ki jo želimo realizirati. Pomembno pri tem je, da se zavedamo, da je sedaj v igri več deležnikov, ki potrebujejo vsak svoj čas za adaptacijo in priložnost za spoznavanje. Kajti, otroci obeh partnerjev iz prejšnjih zakonov tudi potrebujejo iskreno resnico in dati jim je treba možnost, da sprejmejo nove okoliščine in novega človeka ob svojem staršu. To naredite s srcem, ljubeče in iskreno, tako da poveste otrokom kaj se dogaja, kakšni so vaši načrti in zakaj si želite stabilno družino z nekom, ki ni njihov biološki starš. 

Danes obstaja mnogo sestavljenih družin, za katere je značilno, da so razvile specifično dinamiko prilagajanja različnosti posameznih družinskih članov, ki prihajajo iz različnih gnezd. Pri vsem napisanem je pomembno vedeti, da se vse da, če si upamo, želimo in hočemo iti naprej v odnosu. To poudarjam zato, ker se v nove partnerske priložnosti zelo hitro lahko vtihotapi večna dilema o tem, ali se res upamo spustiti v novo pustolovščino, imenovano partnerstvo.

A kot že veste, nič ne uspe čez noč in kdor tvega ter se spusti v novo razmerje, lahko uspe zaradi svojih izkušenj, modrosti, ki jo je nabral prej ter zaradi predanosti, s katero želi tokrat uspeti. Pa pridemo do točke, ko si želimo nekoga ob strani, a ne nujno s kupom metuljčkov temveč na zrel in konstruktiven način, ko se zavedamo, da vsaka naklonjenost šteje, da je pomembna pozornost, razumevanje in lojalnost ideji skupnega življenja. Tega nas pač nauči Življenje samo.

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica