Stopljeni partnerji.

07.05.2018
Foto:  Pixabay.com Foto: Pixabay.com

No, naslov malce zavaja. Pa vendar v partnerstvu včasih pride točno do tega, da se partnerja kar nekako stopita v eno skupno entiteto. V nekaj, kar sta zgolj onadva, preostali svet ni pomemben. Sama trdim, da to ni zdravo za nobenega in da je to rahlo bolestno razmerje.

Saj vem, ideal srečnega partnerstva naj bi bil, da partnerja vse počneta skupaj, ves čas preživljata predvsem eden z drugim, z vsem se strinjata in živita osredotočena zgolj eden na drugega. Pa vendar! Ker taka človeka sta kljub vsej ljubezni in pripadnosti različni osebnosti, je zelo zelo težko, da je to v resnici enakopraven in res ljubeč odnos.

Če pogledamo realno: ena oseba ima sebi lastno osebnost, ki seveda ni enaka drugi. No, obstajajo izjeme, ko sta se oba res tako prilagodila eden drugemu, da jima ni problem delovati kot en »organizem«, a to je res izjema. Opazujem pare, ki trdijo, da sta v vsem skupaj in vidim, kako se je moral eden partner drugemu čisto potiho in nevede prilagoditi in sebe deloma tudi izgubiti, da je lahko nastala simbioza, ki na zunaj deluje enotno. Tako »na silo« stopljena partnerja lahko sicer čisto mirno živita, a se rado zgodi, da slej kot prej pride na plano resnična razlika in idilična slika se začne podirati. Problem stopljenih partnerjev je, da ni svobode, ni dihanja lastnega zraka in ni zadovoljevanja samo enemu partnerju lastnih potreb. Ali neke potrebe v enaki meri zadovoljujeta oba ali pa jih sploh ne, torej eden ne more ali celo ne sme na svojo roko iskati rešitve za neke lastne dileme. Ker vse se rešuje zgolj znotraj njune zveze.

Saj poznate tisti rek, da ko ljubiš partnerja, to pokažeš tudi tako, da mu pustiš, da je svobodnega duha. Ker prava ljubezen ne pomeni stopljenosti temveč pomeni zaupanje, kreiranje iskric in nepričakovane pozornosti. Pomeni spoštovanje unikatnosti partnerja. In to, da je drugačen od nas.

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica