Poliamorija

06.02.2019
Poliamorija Foto: Pexels.com

 

Poliamorija je nova skovanka, ki skriva tisočletja staro dejstvo in sicer, da se lahko posameznik zaljubi v več kot eno osebo naenkrat in lahko z obema živi srečno, polno in zadovoljujoče. No, predvidevam, da tega ne more ravno počet zelo odprto v naši ljubki mikro deželici, kjer se vsi poznamo in smo si skoraj vsi bolj ali manj v žlahti.

O poliamoriji sem zadnje čase zasledila kar nekaj prispevkov v medijih in v vseh je poudarjeno dejstvo, da to ni promiskuiteta in menjavanje partnerjev, kot bi kdo od vas, dragi moji, lahko pomislil. Gre za inštitut odkrite ljubezni ene ženske v na primer dva moška ali obratno, s katerima tudi živi, si deli mizo, gospodinjstvo in posteljo. Običajno se na začetku tovrstne zveze postavijo pravila, ki se jih vsi držijo, kajti hitro se lahko zgodi, da se poliamorfno razmerje izrodi v nekakšno varanje, menjavanje partnerjev ali skrivanje, to pa ni smisel takšne odprte zveze. Zato so v definiciji poliamorije zelo pomembni konsenz, iskrena komunikacija in držanje pravil, ki dajo smisel tovrstni obliki partnerstva. Ne gre toliko za seksualne zadovoljitve, temveč gre pri poliamoriji predvsem za ljubezenska čustva.

Kot sledi iz zgoraj navedenega, si partnerji zaupajo, oblikujejo trdno zvezo, v kateri pa so vsaj trije enakopravni udeleženci. Seveda so običajno na začetku tovrstne zveze prisotni strah, nezaupanje, ljubosumnost, vendar preko ljubečega ravnanja vseh udeleženih in preko upoštevanja postavljenih pravil sčasoma zaživijo polno skupno življenje. Vsi se zavedajo, da ne morejo eden drugemu kratiti drugih spolnih izkušenj, je pa dogovor, da se o vsem pogovorijo, tudi o čustvih ali željah, ki bi se mogoče komu izven njihovega kroga zdela nenavadna ali perverzna.

Verjamem, da se lahko človek enako močno zaljubi in ljubi dve različni osebi. Če so v tem krogu vsi dovzetni za enaka čustva, se lahko domenijo za »odprto zvezo«, ki jih osrečuje, saj ni potrebnega skrivanja ali zanikanja svojih čustev. Vendar je okolica do tega pojava še vedno večinoma negativno opredeljena, zato večina ljudi takšne zveze skriva, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljali primitivnim predsodkom večine. 

V takšnih zvezah se pojavi tudi želja po otroku. Kaj storiti v takšnem primeru, ko je treba opredeliti kdo bo oče otroka, če je ženska v romantični zvezi z dvema gospodoma? Poznam primer, ko so se vsi trije zrelo domenili, da bo oče otroka partner dva, ker partnerja ena (torej tistega, ki je daljši čas v ljubezenski zvezi z dotično gospo) to ni zelo mikalo, kar pa ne pomeni, da ni sodeloval pri vzgoji in negi otroka. Nasprotno, ko je bilo treba, je bil z veseljem in oče in mami in varuška »njihovemu« otroku. Držali so se dogovorov, niso se ravno bahali s svojim načinom bivanja in organiziranja partnersko-družinskega življenja in so kar nekaj srečnih let živeli skupaj. Življenje se je nato tako obrnilo, da se je partner ena odselil na drugi konec države zaradi poslovne priložnosti, ostala dva iz poliamorfne zveze pa sta oblikovala monogamno zvezo, ker ju vsaj za sedaj ne zanimajo drugi potencialni ljubimci in romantični izzivi.

Če ne vključimo predsodkov in tega, da lahko zelo hitro obsodimo vse tisto, kar odstopa od sivine povprečja, lahko razumemo zgoraj opisane primere kajne? Če vzamemo na primer zgodovinsko dejstvo, da je še pred petdesetimi leti bil greh, če sta dva živela neporočeno ali še hujše, če se je samski ženski rodil otrok, ki je veljal za nezakonskega in so za njim s prstom kazali, je to dandanes v naši »moderni« družbi popolnoma normalno in sprejemljivo. Pa saj pri nas večina parov živi koruzniško zvezo in se jih vedno manj odloča za zakonsko ureditev njune ljubezni. Zakaj ne bi bilo podobno s ljubljenjem več kot ene osebe? Mogoče že čez nekaj let to ne bo več tabu. No, seveda je vprašanje, ali smo Slovenci pripravljeni na takšne novosti dovolj iskreno in brez pridiganja in nagajanja?

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica