Ja, prav ste prebrali. Pojav je kar pogost,zato bom danes o njemu bolj poglobljeno razmišljala. Čudna so pota človekove ljubosumnosti in odločitve so včasih prenagljene. Namreč, tudi sama se soočam s tem, da so partnerke bivšega moža po pravilu ljubosumne na mene. Sva se z bivšim možem samo debelo gledala, ko mu je prejšnja partnerka priredila pravo sceno, ker je tudi za mene pripravil nekaj več polnjenih paprik in mi jih izročil, ko sem k njemu prišla po najino hči.
Pa poslušam od ene stranke, da je njegova nova partnerka bolestno ljubosumna na prejšnjo ženo s katero ima tri otroke in želi, kot odgovoren oče, biti v dobrih odnosih z bivšo, ker se zaveda, da le tako lahko nudita dobro vzgojno oporo otrokom, četudi živijo narazen. Tega sedanja partnerka noče ali ne želi razumeti.
Postavlja se vprašanje zakaj so nekatere sedanje partnerke ljubosumne na bivše soproge? Kaj je v resnici v ozadju? Menim, da gre za nesigurnost in nezaupanje sedanjih družic do bivših zato, ker same ne zaupajo partnerju, da nekega dne ne bo tudi njih izdal, prevaral. Da si ga lastijo, je dejstvo, ki pa ne pije vode, ker človeka ne moreš zapreti v stanovanje in mu ukazati, da neha komunicirati z bivšo ženo, sploh če so vmes tudi otroci. Gre za esencialno zaupanje dveh ljudi, ki sta se odločila, da bosta šla v skupno zvezo in si delila tako lepe in prijetne trenutke, kot tudi tiste, ki kdaj bolijo.
Sama sem pristaš tega, da četudi bivša partnerja, sta dolžna ostati v kolegialnih in recimo jim prijateljskih odnosih, ko gre za mladoletne otroke. Da komunicirata in se dogovarjata, kako bo potekala njuna vzgoja. Z vzgojnega stališča je izjemno pomembno, da oba starša kljub ločitvi vztrajata pri tako imenovanemu »zavezništvu med staršema«, ki onemogoča otrokom iskanje vrzeli v vzgojnih zahtevah in pravilih. S tem se otroku omogoča okvir za zdrav razvoj, četudi je prizadet spričo ločitve staršev. Otroci so k sreči dokaj trpežna bitja in če jim oba ločena starša znata povedati otrokovi starosti primeren način zakaj so narazen, da so še vedno ljubljeni in varni, pa čeprav živijo nekaj časa pri enem in nekaj časa pri drugemu staršu, bo otrokova rana spričo razbitja družine manjša in se bo lažje zacelila.
Midva z bivšim možem sva, mislim da opravila zdravo vzgojno delo, ko sva jo navkljub oddaljenosti enako vzgajala in se sproti dogovarjala o vzgojnih metodah, ki so veljale tako pri meni kot pri njemu, ko je bila tam. Vedno sva govorila v dvojini »jaz in tati tega ne dovoliva«, sem ji povedala jaz. Ko je poskušala pri njemu, ji je enako povedal »jaz in mami sva se odločila, da ti tega in tega ne pustiva«. Videla je, da drživa skupaj in se je umirila, ker ni več imela potreba naju izzivati z neprimernim vedenjem ali zahtevami, saj se je zavedala, da sva oba trdna v enakih vzgojnih stališčih, saj sva želela biti najboljša starša najini hčeri, četudi midva nisva mogla več živeti skupaj. In to je poglavitno sporočilo tistim partnerkam, mogoče tudi partnerjem, ki se spopadajo z ljubosumnimi izpadi do bivših. To res nima smisla. Kje je zaupanje? Lojalnost? Spoštovanje dogovorov?
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica