OTROK IN SMRT, IZKUŠNJA ŽALUJOČE MAME

09.09.2014

 

Z vami vsak mesec delim izkušnje mojih strank, ki prihajajo na readinge. Danes sem vam pripravila izkušnjo žalujoče mame, ki resnično seže do srca. Ni hujše bolečine od izgube otroka. Vzemite si par minut in si preberite njeno izkušnjo. Ne bo vam žal. Lahko samo kaj pridobite. Piše Petra Urek:

Že od nekdaj sem se spogledovala z nadnaravnim. Vedno me je zanimalo kaj se dogaja »tam zadaj«. Kdo smo? Kam gremo? Od kje smo prišli? Zakaj ravno jaz? Vprašanja, vprašanja... kot otrok sem iskala odgovore seveda na napačnih mestih in ji nisem našla. Seveda sem skozi otroštvo »utihnila« kot vsak od nas in se podredila družbi, sistemu in filozofiji našega sveta.V najbolj bolečem trenutku mojega življenja je prišel zopet trenutek ko sem iskala odgovore. Bila so drugačna vprašanja. Bili so kriki bolečine. Zakaj jaz? Zakaj moj otrok? Kje je sedaj?V mesecih osamljenosti, nerazumevanja okolice in žalovanja sem iskala rešilno bilko. Iskala nekaj in nekoga, ki bi omilil mojo bolečino. Nekaj ali nekoga, ki bi bolečino za vedno pregnal iz mene. Boleča izguba hčerke me je trgala, sesula ... spet sem se zatekla k duhovnemu, k višjemu, k nečemu, ki je bilo daleč »tam zadaj« a vseeno dosti blizu, da se nisem počutila tako nemočno. Živela sem naprej. Nekako. Naučila sem se živeti z bolečino v srcu. Počasi, korak za korakom, sem zopet začela verjeti v čudeže, začela sem se veseliti življenja in se zahvaljevati vesolju. Boleča izguba je prinesla nova spoznanja, nova bogastva in skozi izkušnjo sem dojela in spoznala svoje poslanstvo. Vendar vseeno nekaj je bilo nedokončano, neizrečeno.

In kot sem že vajena na pomoč Vesolja se je tudi tokrat zgodilo. Nekega popoldneva sem med elektronsko pošto zasledila članek o Urški. Pritegnila me je vsebina članka in obšla me je radost. Končno tudi pri nas medij!! Konec spremljanja ameriških programov in neuresničljivih želja, da želim biti tudi jaz med tistimi izbranimi, ki jih umrli »pokličejo«. Postalo je resničnost! Začutila sem tisti znani nemir v meni, ki me je vedno obšel kadar sem čutila, da moram nekaj narediti. Tokrat sem pisala Urški. In se dogovorila za termin. Še vedno sem iskala odgovore na moja vprašanja.

Tisti dan, ko sva imeli z Urško srečanje je bilo nekaj drugače.  Nekaj se je že dogajalo.  Nemir, pričakovanja, strah ... paleta čustev se je porajala v meni ob razmišljanju »kdo bo prišel«.Snidenje z Urško je bilo spontano in sproščeno. Takoj sva se zapletli v sproščen pogovor, vendar v meni je vihral nemir in tisto pričakovanje, ko pričakuješ pa v bistvu niti ne veš kaj. Urška mi je razložila potek readinga potem pa sva počasi dobili obisk. Hčerka je bilai ob nama. Čutila in »videla sem jo«. Potem se je začelo. Odgovori na moja tiha vprašanja so deževala. Hčerka  je odgovarjala na moja, nikoli na glas izrečena vprašanja, ki sem jih nosila v sebi in na katera sem toliko časa iskala odgovore. Povedala mi je o dogovoru med nama, da sva se dogovorili za te izkušnje. Potrdila je mojo intuicijo, mi povedala, da vsi tisti trenutki, ko se mi dozdeva, da jo čutim – da so resnični. Da je ob meni. Opisala je najino slovo, povedala, da je ni nič bolelo in da je odšla že veliko prej preden so jo pričeli oživljati. Tiho, mirno in neboleče.  Opisala je plišastega slončka, ki ga je imela na grobu. Vedno sem se spraševala ali so ji všeč igračke, pliškoti na njenem grobu.

Zaupala mi je o deklici - njeni sestrici, ki jo obiskuje vsako noč,  zaupala skrite želje moje hčerke, ki je tu, z mano.  Povedala mi je o psu, katerega moramo imeti. In ga opisala.  Točno takšnega kot ga opisuje »zemeljska« hči. V smehu sem odgovorila:« Res držita skupaj pa čeprav vsaka na svoji strani. V tem času je imela hčerka več preiskav zaradi zdravstvenih težav . Zvedela sem vzroke in dobila  rešitve katere so kasneje potrdili tudi na preiskavah. Naša »mavrična deklica« mi je razložila zakaj se nekateri dogodki ponavljajo oz. zakaj so potrebni. Vse se je skladalo. Vsi zakaji so dobili odgovore in dogodki, dejanja, ki so mi bila nesmiselna so dobila svoj smisel. Pokazala mi je pot in potrdila tiste občutke, da počneva nekaj Velikega. Jaz na tej strani in ona na drugi strani mavrice. Okoli nje so bili otroci, ki so se tudi že poslovili in predajala mi je njihova sporočila za njihove starše. In spet je vse bilo smiselno. Med našim pogovorom je bilo živahno in sproščeno. Nasmejali smo se njeni hudomušnosti in igrivosti.  Omenila je moje palačinke. Nasmeh ob tem. Seveda, vsi radi jedo moje palačinke. In družabne igre.  Seveda, uživamo v njih in vedno sem se spraševala zakaj me vedno vleče v trgovinah med police družabnih iger? Dobila odgovor.  Hčerka je pri vsaki družabni igri poleg.  Od takrat, ko se igramo je v naših mislih in besedah tudi ona. Smejimo se in ugotavljamo za katerega navija.  In prstan. Omenila je, da ga moram nositi, da gre za prstan, ki ni zlat, ima pa gor biserček in je povezan z otrokom, dojenčkom. Takrat tega sporočila nisem razumela. Pred kakšnim mesecem dni, pa se mi je na internetu znova in znova prikazovala neka stran z nakitom in odločila sem se pogledati kaj je razlog, da se mi venomer kaže in glej … točno tak prstan kot ga je opisala moja deklica.  Kupila sem ga in vedela, da je »njen«. Od takrat dalje ga nosim, saj me spominja na njo.

Čas z Urško in hčerko je hitro minil. Hčerka se je poslovila z besedami, da jo čakajo otroške dušice, mene pa starši teh otrok. Ob teh dejstvih mi je zastal dih. Tega Urška nikakor ni mogla vedeti.  Vedno znova me je šokirala s stvarmi, ki mi jih je govorila, saj za njih preprosto ni mogla vedeti.  Hčerka je po dveh urah pogovora počasi odšla drugo stran. Tiho kot prvič. Vendar tokrat vem kje je. Vem zakaj je odšla, kje je in predvsem vem, da je vedno z nami. In da so vsi tisti trenutki, ko jo začutim, ko pogledam metulja in vem, da ga pošilja ona, da so ti trenutki resnični.  Ko se zazrem v oči psa, ki se zadovoljno čohlja, vem, da se igra z njim.  Še najbolj pa vem, da je z mano, ko skupaj v bolečih trenutkih stojiva ob strani otrokom, ki odhajajo in njihovim staršem. Jaz na tej strani in ona na drugi. Takrat mi da moč, sledim intuiciji in njenim tihim vodenjem.  Preprosto vem. In to potrditev sem dobila pri readingu z Urško.

Od readinga naprej dobivam sporočila in tokrat še bolj vem, da so njena. In včasih so smiselna včasih pa postanejo smiselna čez nekaj časa. In palačinke? Ko sem se vrnila domov iz readinga je bil prvi stavek moje hčerke:« Mami, a boš spekla palačinke?« Nasmeh mi je šinil na ustnice in spet sem začutila kako se moje srce širi od veselja in ljubezni do vseh mojih treh otrok. Počutila sem se, da smo popolni. Vsi skupaj pa čeprav najmlajša na drugačen, prav poseben način. Ampak je tukaj. Jedli smo palačinke in se pogovarjali o readingu. In se počutili popolno. Kar naenkrat sem končno začutila tisto izpopolnjenost, da sem mama treh otrok, saj je bila ob nas tudi ona.

In Urška? Postala je moja sopotnica, na način kot nihče do sedaj. Edina oseba v mojem življenju, ki »pozna« mojo deklico. In to je tako dober občutek.  Povezuje most med mano in mojo hči. Ima dar, da se lahko s hčerko srečava na sredini mostu. Neizmerno sem ji hvaležna čeprav mi vedno reče, da naj bom hvaležna hčerki. Sej vem. Ampak brez Urške ne bi danes imela še več motivacije, še več energije in tistega ustvarjalnega kaosa v sebi, ko preprosto vem, da moram živeti in da me čaka še kar nekaj nalog. Predvsem pa tisti občutek, da čeprav je ni več z nami je še kako med nami.  Ko bo čas, da bom odšla »domov« vem, da me bo tam čakala moja deklica, da me bodo čakali vsi  moji ljubljeni, ki so že odšli.

Ko zapisujem svoje misli, svoje občutke ... čutim željo in potrebo, da povem svetu, da ni vse črno belo. Da takšna srečanja bogatijo. Da so resnična. Da pomagajo živeti naprej. Da tudi najhujše izgube so del nas in nas na nekakšen način tudi bogatijo. Samo, ko se je tako težko povzpeti nad bolečino in iskati v najhujši bolečini smisel. Vendar se da. Ko pride čas, ko pride trenutek, da »slišimo«, ko se poklopi čas, kraj in srečamo Urško. Iskrena hvala, Urška tebi in hvala moji deklici. Zdaj vem, da je že prav tako kot je. Vse je na svojem mestu, z razlogom.

Petra Urek

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

(Foto: www.pixabay.com)