READING S POKOJNIM KUŽATOM!

03.02.2015

 

Pred časom me je ponovno obiskala Katja. Vedela sem, da ima silno željo po pogovoru s svojim pokojnim kužatom, a kaj ko duš ne kličem. Na prvem readingu se nama je pridružil dedek. Šele v drugo se je zgodilo, da naju je obiskal njen dolgoletni štirinožni prijatelj. To je bil eden bolj čustvenih readingov.

»Pred slabim letom je umrl moj kuža, na katerega sem bila zelo navezana. Skupaj sva bila 14 let in bil je najbolj pomembno bitje v mojem življenju, dajal mi je varnost, mir, veselje in občutek neverjetne povezanosti, ljubezni. Ko je prišel njegov čas za odhod na drugi svet, sem mu na svojo največjo grozo pri tem morala pomagati, kar je moje trpljenje še poslabšalo, saj sem čutila, kot da sem dvignila roko nad nekom, ki sem ga ljubila bolj kot vse. Kdor naju je poznal, je vedel, da nisem mogla niti mimo njega, ne da bi se vrgla nanj, ga objemala, poljubljala, božala ... In potem ta strašna praznina, ko je odšel, ta gluhota, žalost, hkrati pa sem čutila, da vez med nama nikoli ni bila pretrgana, samo vse je postalo drugače, če lahko tako rečem.
Pa sem pomislila na Urško, ki sem jo že obiskala, ko mi je umrl dedek, in obšlo me je, da bi mi lahko pomagala. Vedela sem, da ona ne kliče duš umrlih, ampak da pridejo same, in opozorila me je, da z živalskimi dušami nima veliko izkušenj, pa sem kar vztrajala, naj poskusiva. "Bom vseeno prišla, mogoče se pa pojavi moj kuža, mogoče pa le, moram poskusiti ...", sem ponavljala. In prišla sem, kolikor se je dalo, brez posebnih pričakovanj, kar bo, pa bo, sem si mislila, vesela bom vsakega klepeta z onostranstvom.
Tisti ponedeljek sva z Urško začeli pogovor - malo o tem, malo o onem, potem pa se nama na lepem (in na moje veliko veselje) pridruži še moj pokojni kuža - se predstavi, pove, kakšen je bil, kakšno ovratnico je nosil, s čim se je rad igral, kako se je imel z mano in zakaj je sploh prišel k meni ... Zares je prišel na reading!! Tega se ne da opisati oziroma težko najdem besede, s katerimi bi lahko povedala, kaj sem začutila. Kot bi prišla spet domov, kjer me dolgo ni bilo. Božajoče, ganjeno, lepo. Mogoče se kdo čudi, kaj pa sploh lahko izveš od pokojnega psa, ampak zame je bilo to eno najlepših doživetij in velika tolažba, sreča, da imam takšnega angela varuha. Vse, kar sem po njegovi smrti slutila le v obrisih, je dobilo svojo potrditev, kar je tako zelo pomirjujoče, da zdaj za zmeraj vem, kdo in kaj sva z mojim kužkom (bila). Počutim se lažje, ker sem slišala, kako se je imel z mano, in neskončno srečna, da je prišel na reading, ker me je imel (me ima) rad. Zdaj vem za vedno, da se najina vez ni pretrgala, ampak je le dobila drugačno obliko do dne, ko se spet srečava. In srečala se bova.
Če ne bi bilo Urške, tega zapisa danes ne bi bilo. Še vedno bi me mučili občutki krivde in skrbi, ali sem temu kužku dala toliko, kot je on dal meni, zdaj pa sem pomirjena. Hvala, hvala, hvala, Urša, da sva naredili ta korak in se pogovarjali s pasjo dušo, hvala, ker se mi je sestavilo zlomljeno srce- brez tebe to ne bi bilo mogoče. Osrečila si me s svojo nadarjenostjo, zdaj spet hodim po svetu kot nekdo, ki zagotovo ve, da ima svojega angela varuha.« (Katja)

V onostranstvo potujejo tudi duše živali. Spremljajo nas, varujejo in vodijo. Duše živali se lekcij učijo hitreje kot mi ljudje. Hitreje predelujejo izkušnje, ki so si jih izbrali kot duše. Pokojne ljubljenčke boste ponovno uzrli, ko pride vaš čas. Prišli vas bodo počakat. Veselite se ponovnega snidenja, a za zdaj uživajte življenje ob zavedanju, da vas ljubljenčki vidijo, slišijo in čutijo.

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

 

(Foto: www.pixabay.com)