ZAKAJ IMAM TAKŠNEGA PARTNERJA?

14.07.2015

V Univerzumu duše nimamo potrebe po »duši dvojčici«, saj smo v osnovi samozadostne. Popolne. Zemeljsko življenje v nas vzbudi potrebo po večnem iskanju sorodne duše. Na zemlji čutimo praznino in neizpopolnjenost, če nismo v paru. Tekom življenja tako vsak od nas išče osebo, ki nas bo osrečila in nam ponudila občutek brezpogojne ljubezni. Brez partnerstva imamo lahko občutek praznine, nepopolnosti.

V vezi ali ne, izredno pomembno je zavedanje resnice o partnerstvu:

1.    Parnerja sem si izbral/a sam/a v t.i. dušnem dogovoru, ki je potekal pred tem življenjem.

2.    Parner je moje ogledalo. Nezavedno mi odigrava bolečinska jedra iz otroštva. S partnerico predelujem nepredelane vzorce z mamo in s partnerjem predelujem nepredelane vzorce z očetom.

3.    Nikoli se ne razburim in/ali razžalostim ZARADI njega/nje, ampak OB njem/njej. Vedno se vprašam ZAKAJ je prišlo do nestrinjanja.

4.    Partner me ne bo osrečil, če v osnovi nisem sam srečen/srečna.

5.    Moja sorodna duša ni moja lastnina.

6.    Če me ne prosi za pomoč, mu ne morem pomagati.

7.    Partnerja NE SMEM in NE MOREM spremeniti.

8.    Če ti kaj ni všeč na njem ali njej, začni to najprej reševati pri sebi!

V življenju nam pot prekriža mnogo ljudi. Mnogo potencialnih partnerjev, a vedno izberemo en in isti tip človeka. Zakaj? Težava je v nas, ne v drugih. Mi nosimo zapis, ki potuje z nami. To so podzavestni vzorci, ki nam iz ozadja krojijo življenje. Kar v praksi pomeni, da se lahko preselimo na drugi konec sveta in poiščemo vizualno popolnoma drug tip človeka, a konec koncev se nam bo zgodba, pred katero smo pobegniti, brez milosti ponovila. Vrtimo se v začaranem krogu spet in spet, dokler se ne ustavimo in ugotovimo kateri vzorec imamo za predelati v zvezi s partnerstvom. Vedno začnemo in končamo pri sebi.

Pot je dolga, saj gre za večletni proces, a vredna vsakega novega koraka v pravo smer.

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

 

(Foto: http://pixabay.com )