ZAKAJ LJUDJE OBSOJAMO?

08.09.2015

Vsak dan se srečujemo z negativnostjo in pesimizmom, ki se največkrat odražata kot obsojanje. Ni in ni konca zameram, nevošljivosti in  maščevalnosti. Komu na čast? Ima kdo kaj od tega? Ali resnično kaj bolje spimo po pljuvanju in obsojanju ljudi? Se kaj bolje počutimo, če vsako stvar prekomentiramo in se vtaknemo v stvari, ki niti slučajno nimajo veze z nami? Vedno vsevedi človek, ki svetuje, četudi, ga nihče ni vprašal za nasvet. 

Ukvarjanje z drugimi črpa našo dragoceno energijo. Namesto, da bi jo uporabili zase, jo brezskrbno trošimo naokoli. Vedno je lažje pospravljati pred tujimi pragi kot počistit nesnago na lastnem predpražniku. Obsojanje je strašanska PAST. Vsakič, ko obsojamo in s prstom kažemo na druge, v resnici kažemo le sami nase. V obsojanju se kažeta naša notranji boj in krivda, katera skušamo modro prikriti. Lastno krivdo kompenziramo z obsojanjem, kar pa nas zgolj NAVIDEZ naredi samozavestne, močne in večvredne. V resnici se vidijo le manjvrednost, ljubosumje, nevoščljivost in agresivnost. Nismo sočutni, ne moremo se postaviti v kožo drugega človeka, ne moremo razumeti ... Poglejmo ljudi in situacije objektivno. Oglejmo si obe strani kovanca. Na podlagi česa smo si ustvarili mnenje? Čigave besede so postale naše razmišljanje in vodilo v življenju? Kaj vidimo v človeku, situaciji, da nas je pripravilo do obsojanja? Zavedajmo se, da se razjezimo in kažemo s prstom samo na tisto, kar je projekcija naše notranjosti. Tisto, kar pljuvamo je naše! To, kar nas razjezi, je naše ogledalo. Preprosteje je, zreti v tuje odseve, saj nas je strah pogledati v svojega. Kaj pa če bomo v ogledalu vzrli nekaj kar preziramo, nekaj s čimer se ne strinjamo, nekaj kar obsojamo? Prav zagotovo bo temu tako. S širjenjem slabe energije ne pomagamo k reševanju, ampak k trpljenju. Poiskati je potrebno krivdo, ki je potlačena v podzavesti in jo osvoboditi. Vsak dan imamo izbiro. Se bomo odločili za pomoč in sočutje ali obsojanje. Začaran krog obsodb, vzvišenosti ni nič drugega kot cikel krivde, bolečin, neuspeha in manjvrednosti. Tanka je meja med manjvrednostjo in vzvišenostjo. 

Trudimo se za kolektivno zavest, sprejemanje in brezpogojno ljubezen, a dokler ne sprejmemo sebe v popolnosti, ne moremo sprejeti drugih ljudi. Raje pomagajmo, sočustvujmo, skušajmo razumeti, namesto, da tolčemo po sočloveku. Vsaka obsodba je obsodba nas samih, kar nam v podzavesti samo še povečuje bolečino in krivdo. Ne bodimo ujetniki lastnega ega. Poglejmo kaj se skriva za našimi besedami in dejanji! 

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

 

(Foto: www.pixabay.com )