Moja izkušnja z Urško je bila nekaj prav posebnega … Ker se poznava že nekaj časa, je bila novica, da bo svoji življenjsko pot začrtala na novo, precejšnje presenečenje. Vendar nihče od nas, njenih prijateljev, ni mogel zanikati dejstva, da je se Urška v zadnjem času spremenila. Na bolje. Kot skeptik pa sem njena odkritja o sposobnostih, ki jih ima, vzela z veliko rezervo. Verjamem, da obstaja »nekaj več«, da so ljudje s takimi in drugačnimi sposobnostmi. Prav tako pa verjamem, da obstajajo ljudje, ki mastno služijo na račun človeške naivnosti. Ker Urško poznam, sem vedela, da ne spada v slednjo kategorijo, vseeno pa nisem bila prepričana, da lahko res verjamem stvarem, ki jih je opisovala. Tudi, ko je »na obisk« prišel pokojni oče mojega moža, sem še vedno iskala logične razlage v smislu, »sigurno smo kdaj govorili o tem« in kar nekako nisem sprejela njenih sposobnosti kot resnične. Vse dokler nisem izgube doživela tudi sama.
Urška me je prvič poklicala že med pripravami na pogreb mojega očeta. Bila sem presenečena, vendar sem klic in sporočilo sprejela z odprtimi rokami v upanju, da bom tako lažje prebrodila prihajajoče dni. Vendar sem bila razočarana, saj sporočila v danem trenutku nisem mogla nikamor umestiti. Zdelo se mi je, da je popolnoma nepovezano z očetom in našo družino, zato sem se Urški zahvalila in nekako odmislila celotno zadevo kot nekaj, kar mi je želela ponuditi v tolažbo, pa žal ni zadelo pravih točk. Vse dokler se ni njeno sporočilo uresničilo do črke natanko še v istem popoldnevu – v tistem trenutku sem vedela, da je njen dar resničen. Situacije, ki mi jo je opisala, ni mogla predvidevati ali pričakovati in tu sem dobila potrebno potrditev.
Situacijo sem prenesla tudi moji mami, ki je bila ob izgubi svojega partnerja čisto izgubljena. Ker v naši družini nikoli nismo veliko dali na take »čirulečarule«, sem bila zelo previdna, kako ji bom stvar prenesla in tudi zato me je njen odziv zelo presenetil – želela si je namreč, da bi se z Urško spoznali in, če bi oče želel »priti čez«, imeli reading.
Tako smo se nekega lepega poletnega popoldneva nekaj mesecev po očetovi smrti res dobili. Na moje veliko olajšanje je oče res prišel, vendar pa ni želel sodelovati dalje, dokler nismo umestili in razumeli, kdo je ženska, ki jo je pripeljal s seboj. Kar nekaj časa smo se ukvarjali s tem vprašanjem in naštevali različne možnosti, povezovali namige, vendar nikakor nismo prišli do rešitve. Ko me je že začelo skrbeti, da bo reading za mami naredil več škode kot koristi, ker ne bo dobila potrditev glede očeta, pa smo končno ugotovili, koga ima poleg sebe. Razlog, da smo jo toliko časa iskali, je bil predvsem v tem, da se z njo za časa življenja ni dobro razumel niti oče, niti nihče od nas, in zato enostavno nismo mislili, da bi to lahko bila ona.
Gospa je bila žena maminega brata, ki je nepričakovano umrla zelo mlada in za seboj pustila strtega moža in dva šoloobvezna otroka. Življenjske situacije so pripeljale njihovo zgodbo tako daleč, da smo s stricem, bratrancem in sestrično izgubili praktično vse stike. Zadeva je najbolj prizadela staro mamo, ki je obenem izgubila sina in dva vnuka, ki sta celo svoje življenje preživela z njo v isti hiši.
Po tem, ko smo ugotovili, koga nam je oče pripeljal poleg, smo nadaljevali z readingom, mama je dobila potrditve, ki jih je potrebovala, jaz pa cel kup vprašanj za naprej. Kaj nam je želela povedati? Edino jasno sporočilo, razen njene identitete, je bilo, da je njen grob premalokrat obiskan. Kaj naj s tem podatkom? Da ji jaz hodim prižigat sveče, nekako nima pravega smisla in tudi nisem dobila občutka, da je bil to namen sporočila. Zato sem se odločila pisati bratrancu. Nekaj časa sem odlašala, ker nisem vedela, kako naj pristopim k stvari, na koncu pa sprejela odločitev, da mu pač moram pisati. Če bo mislil, da sem zmešana, bo pač mislil, da sem zmešana – jaz pa bom imela čisto vest, da sem mu predala sporočilo po najboljših močeh. Najbolj me je skrbelo, da bo moje pisanje sprejel kot očitek, da ne hodi na grob svoje lastne mame.
Pa temu ni bilo tako. Mojega sporočila je bil zelo vesel, sprejel ga je z odprtimi rokami in umom, ter ga predal tudi svoji sestri. Po tem sva ponovno navezala stike, se videla prvič, odkar sva bila otroka in počasi začela na novo graditi vez, ki je bila pred leti pretrgana, ko niti še nisva imela besede glede tega, ali bomo ostali v stikih ali ne. Otroci pač sledijo svojim staršem in ubogajo njihova navodila.
Zdaj vem, da je oče gospo pripeljal s seboj zato, da smo ponovno navezali stike. Največ mi pomeni, da sem lahko polepšala dneve stari mami, ki je vsa ta leta spraševala, če lahko malo pogledam »po računalniku«, kako sta kaj otroka, če sta zdrava, srečna, uspešna… Njo je odhod otrok najbolj prizadel, saj so živeli v isti hiši in je otroka spremljala pri odraščanju in ju pazila vse od plenic naprej. Urški in njenim sposobnostim sem neizmerno hvaležna vsakič, ko grem domov in se mi stara mama s solznimi očmi zahvaljuje, da sem poiskala bratranca in sestrično in ju pripeljala domov na obisk. Z iskro v očeh mi vsakič pove o zadnjem obisku ali telefonskem klicu, ki ji ga namenita in še vedno ne more verjeti, da sta po toliko letih prekinjenih stikov res v našem življenju. Počasi smo predelali preteklost in začeli pisati novo poglavje v naših odnosih.
Kot Urška velikokrat reče tudi sama – ne pride vedno tista oseba, ki jo želiš slišati in včasih dobiš sporočila, ki ti v tistem trenutku nič ne pomenijo in se njihova prava vrednost pokaže šele s časom.
Alenka
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com )