SPOMINI IZ ŠOLSKIH KLOPI IN IZKUŠNJA IZ PISARNE.

01.12.2015

Moje prvo 'bližnje srečanje' z Urško sega več kot 10 let nazaj, ko sva se našli v učilnici v prvem nadstropju gimnazije in od tistega dne 4 leta sedeli skupaj. V prvi ali zadnji klopi, čisto vseeno je bilo.  Kadar je bilo treba narediti seminarsko, sva imeli vikend zabavo v pižamah pri eni ali drugi doma. Spomnim se, da je že takrat imela kakšen govor o 'čudnih' rečeh, da je govorila v spanju, da je zjutraj pripovedovala s kom vse se je pogovarjala ponoči. Nikoli se mi zdelo to kaj nenavadnega, pač to je bil Urškin stil. Taka je bila. Ampak o tem ni razlagala kar vsem. Po gimnaziji sva za nekaj časa izgubili stik, saj sva odšli vsaka svojo pot, vsaka svojo smer študija, vsaka na svoj konec Slovenije.  

Od 'nekod' se je potem pojavil popularni Facebook, spet sva vzpostavili stik. Kar tako, vsakdanje; kako si kaj, kaj počneš, kaj je novega. Končo sva se po mnogih letih tudi videli, saj mi je Urška priporočala, kam naj se obrnem v zvezi z nekim mojim, bolj kot ne zdravstvenim vprašanjem in tudi šla tja z mano. Ko sva se pogovarjali po telefonu pred ponovnim snidenjem, mi je zaupala, da 'gre na svoje'. Res sem bila neizmerno vesela zanjo, saj je dolgo let tiščala v sebi vse tiste duše, znanje, sporočila. Potem sva sedeli na kavi, se pogovarjali o vseh občutkih, mravljincih, sencah, vplivu na življenja nas, ki smo živi. Iskreno, če je ne bi poznala od prej, se sploh ne bi dogovorila z njo za srečanje v njeni po žajblju dišeči pisarni, ki je, mimogrede, zelo zelo topla. Pa sem se opogumila.

Na drugo 'bližnje srečanje tretje vrste'  sem pravzaprav šla zato, da bi mi Urška povedala, kaj me čaka v življenju. V katero smer naj grem, koga naj poslušam, kaj mi je namenjeno. Začeli sva čisto na začetku, pri mojem prejšnjem življenju. Nikoli si ne bi mislila, da sem imela tako vlogo, kot mi jo je opisala. Po Urškini razlagi pa sem začeli tudi sama opažati vzorce vedenja, moje reakcije na določene stvari ter ugotovila, da vse to vlečem s sabo že dolgo dolgo časa. Vmes naju je obiskala tudi duša, na katero niti pod razno nisem pomislila, niti me ni kaj dosti zanimalo o njej. Ko sva jo identificirali, sem ugotovila, da je ravno ta duša zelo motila mojega fantka v spanju. Nikoli pravzaprav nismo vedeli, zakaj  naš otrok ne more spati. Prestavljali smo posteljo in ostalo pohištvo v sobi, menjali posteljine, ki naj bi 'sevala', in še mnogo drugih ukrepov, pa ni pomagalo. Potem sem mu razložila, da mora to 'pošast' prositi, naj ga pusti pri miru. In tako sva naredila. Dvakrat ali trikrat. In smo mirno spali. Človek skoraj ne more verjeti. Povedala mi je res marsikaj; nekaj novega, nekaj pa, kar sem že sama vedela globoko v sebi, pa si nisem upala priznati. Odkrili sva tudi smer mojega poslanstva, ki se mi je zdela takrat v mesecu maju (letos!) še tako daleč. Zdaj je november, pa se mi zdi, kot da res moram nekaj narediti v tej smeri, da se 'pravi trenutek' izteka. Da je to res to. Verjetno bom morala tako kot mnogi, nekaj časa peljati oboje hkrati, službo in poslanstvo. Pa kaj, saj ne bom ne prva ne zadnja. V mislih mi  čedalje bolj zvenijo besede mojega trenerja, ki pravi, da se vsakič, ko mu nekdo ponudi 'biznis', vpraša, če bi to stvar počel tudi, če bi imel ves denar na svetu. In če je odgovor da, sprejme posel, drugače pa ne. Vsak dan bolj vem, kaj je moj posel in iz prve roke vam povem, da Urška tudi. Tudi, če bi imela ves denar na svetu, bi to še vedno počela.

In poleti je sledilo  še tretje srečanje tretje vrste. Tokrat je bil pogovor bolj sproščen. Prišla sem s konkretnimi vprašanji, ki pa mi jih niti ni bilo treba zastaviti. Na sem koncu potočila solzico ali deset, dvajset njih. Ker sem se končno odprla za vsa sporočila. Skoraj vsak dan premlevam, sestavljam, čedalje bolj razumem in vem, da si vse to, kar mi je namenjeno, pravzaprav zelo zaslužim. Da imam veliko, da lahko mnogo dam. Pay it forward, pravijo. 

Jasmina

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

 

(Foto: www.pixabay.com )