Ni lažje, drugače je…
Vsaka izguba ljubljene osebe boli v trenutku izgube, naslednji dan, teden, mesec in bo bolela tudi čez eno, dve, tri, deset, dvajset let. Ko nam ljubljeni »odidejo« s tega sveta nam ne povedo kako naj se z izgubo spopademo. Sama sem se zaprla vase, odrivala najljubše in jokala. Jočem danes in jokala bom, saj bolečina ne mine. Iščemo odgovore na tisoč in eno vprašanje, a jih ni. Jaz sem nekaj odgovor dobila in to s pomočjo Urške.
Pred nekaj več kot letom mi je botra, mamina dvojčica, pokazala članek o Urški. Bila sem šokirana. Dan poprej sem namreč po internetu iskala Thereso, Američanko, ki govori z dušami. Iz Slovenije stika z njo ne moreš navezati. Spraševala sem se, zakaj ni takšne osebe pri nas in čez par ur dobila v roke odgovor. Eno leto sem zbirala pogum, da Urško pokličem. Bala sem se, da bo morda vse to »larifari« in bom ostala razočarana z dokazom, da je konec na Zemlji tudi dokončni konec. Čeprav je mami naš angelček od zgoraj, ji povem vse: kaj jemo, delamo, kako sta ati in brat, naša muca, kako je službi, o takšnih in drugačnih vzponih in padcih s partnerjem … tako kot prej. Urška mi je dala potrditev, da je moj pogovor vendarle slišan. Prvo se mi je oglasila moška energija. V trenutku mi je vse padlo, saj sem mislila, da mami ne bo prišla. Mislila sem si kdo bi to lahko bil, a nisem bila prepričana. Na koncu mi je dejal, da je povezan z avtomobilom »Lada«. Zvečer sem se spominila, da je fantova družina včasih imela ta avto. Torej je ta moški povezan z njim, in vse povedano je kazalo na njegovega dedka.Kot drugo je prišla gospa, ki je dejala, da je umrla zelo stara. Pravi, da sem zanjo angleček. To je bila gospa, ki me je pazila, ko sem bila majhna. Svojih vnukov ni imela in sem ji pomenila še toliko več. Neizmerno sva bili navezani. S seboj je pripeljala mojo mami. Povedala je zakaj je odšla, kaj se je zgodilo in da ni bilo pomoči. Govorila je o stvareh, ki so se zgodile, ko je bila še tukaj. Vse se je ujemalo. Govorila je o stvareh, ki so se zgodile po njenem odhodu. Vse je držalo. Vedela sem, da bom enkrat odšla k Urški, zato sem ji povedala, kaj mora reči, da bom vedela, da je to res ona – omenila jih je. Kako naj nekdo ve, da polagamo okrog hiše ploščice (domov smo jih pripeljali par ur pred srečanjem z Urško), da razmišljam o nadaljevanju šolanja (v avtu sem imela prijavnico za zgodnje učenje angleščine), da sva s fantom nadgradila svoj odnos in se zaročila (zaročni prstan je fant imel v denarnici, ko je čakal zunaj), ve za moje strahove glede zanositvije, … Dala mi je nasvete kako naj stopam naprej. »Počasi, počasi« je dejala med drugim. Dobila sem potrditev, da je mami z nami, nas vidi in sliši tudi če ne spregovorimo. Dala mi je potrditev, da vse kar vidim in čutim so znaki, ki mi jih pošilja mami in ostalih, ki so z njo. To mi pomeni ogromno. Verjela sem, da konec ne more, ne sme biti konec, in to drži. Ura podatkov, ki sem jih dobila, se ujema do zadnjega. Ni mi lažje z vidika izgube mame – to bo bolelo do mojega zadnjega diha. Drugače mi je, ker vem, da je mami še vedno z nami in nas pazi ter nas bo pričakala, ko bo prišel naš čas.
Urška, hvala ti!
E.Š.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com )