ŽIVLJENJE Z MEDIJEM

02.02.2016

Včasih me kdo vpraša »A te ni nič strah živet z njo, zaradi duhov pa vsega?« Kaj odgovorit na to? Večina ljudi si že zmeraj ne predstavlja pravilno tega »onostranstva« in »duš pokojnih«. In prav to nerazumevanje, neznanje in vpliv filmov so glavni vzroki za strah. Tudi jaz sem z nelagodjem sprejel, ko mi je prvič razlagala katere duše vidi v najini dnevni sobi tisti večer. In takšnih večerov je bilo še veliko. In navadiš se. Na prepih pri zaprtih oknih, na utripanje elektrike, eksplodirane žarnice nad najino mizo v restavraciji, na pogovore o smrti, vesolju, na duše, na sporočila, na žalujoče, na zgodbe. Včasih me počasti z delčkom kakšne in se mi naredi cmok v grlu. Kako sploh lahko nekdo prenese vsakodnevni stik s toliko žalosti in bolečine? Ampak, ko nadaljuje kakšne stvari so ji mrtvi predajali ... obnemiš. In ugotavljaš, da se s smrtjo pot duše ne konča, ampak zgolj nadaljuje. Na lepše. In da vseeno ogromno več vedo, vidijo in razumejo, kot mi in da so sporočila res zdravilna. Nikoli nisem maral cerkve in ne maram je mešati z duhovnostjo, sem bil pa vedno odprte sorte. In življenje z medijem ti vsak dan podari kup razlogov, da poglobiš vero.

Mediji so kot svetilniki za duše v temi. Zgrinjajo se k njej in kamorkoli prideva, se nagne k meni in mi pove koga vse vidi. Na počitnicah v Turčiji se je odločila, da si bo pa tisti teden le oddahnila od njih. Naredila si je zaščito, kot ponavadi ko gre med ljudi in s tem je blokirala pretočnost za nekaj dni. Končala je v bolnišnici. Ko smo prišli domov in je odstranila zaščito so bile vse duše, ki v Turčiji niso mogle do nje pred našo hišo. Morje njih. Zmedeni in izgubljeni, radi bi šli čez, pa jih je strah in ne vejo kako. Če sem se kaj naučil od življenja z njo, je to, da se jih ne rabimo bati. Težko pa mi je gledati, ko ji pokojni na njenem telesu nakazujejo kako so umrli. In jo velikokrat vidim v bolečinah dan pred službo in ji ne morem nikakor pomagat, ker bolečine niso njene, a se domov vrne vedno vsa poskočna, saj te bolečine minjo takoj, ko jih vmesti k umrlim.

In za konec naj še odgovorim na vprašanje, če me je strah. Ni me strah. Podpiram jo in ponosen sem na njo in njeno delo in ga spoštujem, ker vem da je poslanstvo, ki si ga je izbrala pomembno za celotno človeštvo. 

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

 

(Foto: http://pixabay.com )