Danosti in sposobnosti prinesemo s seboj ob rojstvu. Vsak od nas ima darove. Najbolj intenzivno jih opažamo v prvih letih življenja. Sčasoma ti darovi »zamrejo«. Najpogosteje izvenijo ob prihodu v šolo oziroma najkasneje tekom mladosti. V ranem otroštvu tako ogromno otrok videva, čuti in sliši stvari. Za marsikaterega starša prava nočna mora. Kako razumeti otroka, ki vidi stvari, ki jih drugi ne?
Otroci potlačijo darove, ko zakorakajo v izobraževalne ustanove. Šolski sistem zagotovo ne pripomore k otrokovemu razmevanju samega sebe in posledično darov, ki so mu bili dani. Izobraževalno kolesje daje z neodobravanjem in zatiskanjem oči pred spiritualizmom, rahločutnim otrokom občutek nesprejetosti, neslišanosti in nerazumljenosti. Ta občutja pri otrocih velikokrat vodijo v številne težave. Takšni otroci se počutijo izolirane od sveta in okolice, pogosto zapadejo v osamljenost, introvertiranost in depresijo. Prevzameta jih strah in jeza, katero dodobra potlačijo in kar ima lahko za posledico tudi avtoimune bolezni in samodestrukcijo.
Zgoraj našteto lahko preprečimo ali zaustavimo starši. Ni potrebno veliko. Pogovr in še enkrat pogovor. Otrok nas potrebuje. Potrebuje slišati, da smo mu vedno na voljo za pogovr, ko ga potrebuje in da ga bomo vedno poslušali. Ne nujno razumeli, ampak poslušali. Za otrokov duhovni, telesni in dušni razvoj je to ključnega pomena. Starši smo tisti, ki namreč otroku dajemo občutek varnosti, sprejetosti in razumljenosti, četudi sami morda nimamo enakih darov. Odrasli smo tako skoraj vedno postavljeni pred izziv premagati lastne strahove v zvezi z nevidnim.
Da bi razumeli situacijo, jo poglejte s čustvenega vidika. Otroci so lahko namreč na visoki stopnji empatov, kar pomeni, da čutijo naš strah kot njihovo lastno občutje. Največkrat ne znajo razlikovati med lastnimi in tujimi občutki, zato je nujno, da se pred pogovorom z otrokom, znebimo lastnega strahu in vseh morebitnih predsodkov in stereotipov. Starši in otroci uporabljamo enako tehniko. Globoko vdahnemo skozi nos in pri počasnem izdihu skozi usta odstranimo ves strah, vso paniko, jezo, nemoč, obup ter ostala čustva in občutja. Povejte otroku, da če ga motijo zaznave in ne želi videti, slišati ali čutiti, naj si predstavlja, da si na vrhu glave zapre vrata ali namesti pokrov.
Naj vas ne bo strah, da otrok zaznava nekaj, kar vi ne. Otroci so naši učitelji in z razlogom ste si izbrali eden drugega. Skupaj se učite in rastite. Če imate tudi vi doma rahločutnega otroka, ki je pod terorjem strahu in ne veste kako bi mu pomagali mi lahko kadarkoli napišete e-mail na urskapuska@gmail.com in bomo skupaj poiskali rešitev. Ne obupajte!
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com)