Življenje in smrt se izmenjavata že milijone let. Začetek in konec. V moderni družbi velikokrat pojem smrti enačimo s koncem, a vendar temu ni tako. Smrt je le prehod v drugo dimenzijo. Povedano drugače, po smrti gremo domov. Spet postanemo to, kar smo, svetloba. Duša. Smo nesmrtni.
S fizično smrtjo izgubimo telo. Lupino, ki smo si jo izbrali za čas našega življenja. Telo nam je vedno le na izposojo. Ni naša last in z njim naj bi tekom zemeljskih let ravnali kar se da lepo in spoštljivo. Po smrti se moramo kot duša ponovno navaditi, da nimamo več lupine, da smo v drugačnem »agregatnem stanju«. Ena zanimivih stvari, ki sem jih izvedela na readingih je, da se na onistrani spet učimo govoriti. Predstavljajte si, da po hudi nesreči ne znate več govoriti. Ponovno se učite. Vse od začetka. Hitrost in zmožnost učenja in pomnenja je seveda odvisna od celotne naše dušne poti, torej, kakšna duša smo, koliko smo stari, kakšne izkušnje smo si do sedaj nabrali in ne nazadnje kakšno je bilo naše življenje na Zemlji, od katerega smo se ravnokar poslovili. Vse to šteje kam preidemo na oni strani. Pomemben faktor je tudi, koliko delčkov naše duše je uspelo prečkati na drugo stran. Ne pozabimo, da je duša sestavljena iz neštetih koščkov in da ob fizični smrti nikoli ne prečkajo vsi delčki. Z Zemljo ostanejo vezani deli, ki predstavljajo naše odnose s prijatelji in svojci, ostanki energije, ki so še vedno del naše zemeljske lastnine, npr., najljubši naslonjač, avto, zemlja, glavnik, papirji, pesem, itd. Včasih ostanejo večji deli duše, recimo pri ljudeh, ki storijo samomor ali so umorjeni. Veliko delčkov se zatakne med svetovoma tudi pri dušah, kjer potekajo bitke za dediščino ali svojci nočejo spustiti umrlih in/ali iščejo krivce in se hranijo s krivdo in zamerami.
Onastran ali nebesa, recite temu kakor želite, je priložnost za dušno rast, ampak še prej mora vsaka duša opraviti dušni pregled življenja, iz katerega je ravno izstopila. To izgleda kot bi sedeli v kino dvorani in bi se na platnu predvajalo naše zemeljsko življenje. Občutili bi vse. Vse lepo, kar smo naredili ljudem in vse slabo. Na primer, če smo nekomu povzročili veselje, bomo občutili občutja te osebe in obratno, če smo nekoga spravili v jok, bomo točno to čustvo dotične osebe, podoživeli sami. Pregled ni kazen! Pregled je priložnost, da se kot duša nekaj naučimo. Strnemo vse izkušnje in napredujemo na naslednjo stopnjo. Ne pozabimo v zgornjem svetu se učimo in rastemo, ni počitka in spanja na lovorikah. Učimo se vse dokler naša duša ne doseže svojega namena. To se zgodi, ko se nehamo rojevati in umirati. Takrat končno zaključimo z zemeljsko zgodbo.
Na readingih opažam, da se nekatere duše izredno hitro naučijo lekcij in svojcem predajo pomembna sporočila kot so, da jim je žal za določene izrečene besede in dejanja, da jim niso večkrat povedali kako jih imajo radi in da so ponosni na njih itd. To pomeni, da je duša že imela pregled življenja in je uvidela kaj je »dobrega« in kaj »slabega« naredila družini in prijateljem. Seveda so tudi duše, ki tega pregleda še niso imele in še vedno vztrajajo pri svojih starih stališčih in predsodkih. S slednjim ni prav nič narobe. Te duše niso nič manj vredne od ostalih ali manj razvite ali da ne bi bile v miru. Z njimi je vse ok. Potrebujejo le svoj »čas«. So v miru in še vedno vas, zaradi povezav, ki ste jih skupaj stkali tekom življenja, spremljajo in varujejo.
Smrt je vedno bila le začetek in ostaja zgolj portal v drug svet. Je pot k spremembam. Vsak od nas, bodisi tu na Zemlji ali zgoraj kot duša, se s spremembami spoprijema na svoj način.
Posmrtno življenje obstaja!
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com)