Nisem moja ocena!

01.11.2016

Otroke vzpodbujamo k vse večji tekmovalnosti. Šolski sistem jih vzpodbuja k ocenjevanju, ločevanju slabši – boljši, pameten – neumen, bogat – reven. Ne razumite me narobe, določene stvari lahko koristimo v življenju in niso venomer slabe in neuporabne. Kljub določenim pozitivnim stranem, je šolski sistem pogrnil na celi črti, vsaj kar se tiče preobremenjenosti z biti najboljši in najpametnejši ter imeti v žepu same petice. Popolnoma preveč se daje poudarek zgolj na Iq, premalo oz skoraj nič na Eq in stik z notranjim otrokom. V šolah manjka spiritualnosti, meditacij, manjka tisti pravi šolski duh. Vse je pogoltnila želja po tekmovalnosti.

Že v moji generaciji, zdaj pa sploh, se je poudarjalo le to, da si imel petice. Štirica je bila kot ocena že znak, da se nisi najbolj odrezal. Bog ne daj, da si domov prinesel trojko ali dvojko. Potemtakem si bil že neumen in len. Pa saj je le številka! Zakaj se tako ukvarjamo s temi številkami? Cifra gor ali dol. Mene šolska ocena ne definira. Nisem številka. Sem človek. Sem duša. Številke ne odtehtajo dejstva kdo sem. Koliko ljudi poznate, ki z dokončano šolo, faksom, dela v svoji stroki in živi svoje poslanstvo? Presneto malo.

Otroci kričijo po pozornosti, a v resnici, jih takoj zacementiramo v šolsko kolesje, v katerem ostanejo ohoho let. Nekako se celo življenje vrtimo v ocenjevanju in merjenju moči. V osnovni in srednji šoli petice, na faksu desetke in diploma, pa magisterij, doktorat, licence, papirji, papirji in še enkrat papirji. Dragi moji, papir vse prenese. Vašemu otroku petice, desetke in trije doktorati ne bodo prinesli notranje sreče in izpopolnitve. Programirali ga bomo zgolj v dokazovanje drugim, v pokorno poslušanje, sledenje črednemu nagonu, namesto, da bi vzpodbujali otrokovo unikatnost, individualnost in talente. Kaj točno bo življenjskega odtehtala ocena 2 pri matematiki? Zakaj starši pritiskajo na otroke z ocenami? Ker se lahko pohvalijo kako je njihov otrok priden in pameten. Konstantno so v primežu starševskih pričakovanj in želja, dokazovanja njim, učiteljem in svetu. 

Otrokova dobrobit je odvisna od tega, kako močno ga starši skušate RAZUMETI inVZPODBUJATI, da se odreže po svojih najboljših močeh, četudi domov prinese dvojko. PREPOZNAJTE otrokove danosti, spretnosti in talente. Morda ne bo profesor slovenščine, lahko bo odličen gradbenik ali plesalec. Ne silite jih na obšolske obveznosti, sto in en krožek in tečaj. Dovolj imajo domačih nalog, dovolj so pod pritiskom. So preobremenjeni, kar se odraža na njihovi psihi in fiziki. Pustite jim, da so to, kar so. Naj se igrajo in norijo. Naj raziskujejo svoje meje.

»Slaba« ocena ni odraz slabega starševstva. Vsi, tako mladostniki kot odrasli imamo skupno težavo, potrebo po dokazovanju. Bolj se dokazujemo, bolj pozabljamo nase in na svoje pravo bistvo. Na fakultetah je zanimivo mišljenje, da je pomembno zgolj, da človek diplomira. Nihče ne vpraša s koliko si diplomiral. Držimo se tega. Ne primerjajte otroka s sosedovim in nikar mu ne govorite, da je len, neumen in počasen, če domov ne nosi petic. Naj bo vodilo, da otrok izdela razred, da konča obvezno šolanje in naj vedno da najboljše od sebe. To je dovolj. Življenje je veliko več kot ocena. Nihče namreč ne želi biti sojen po številki.

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

(Foto: www.pixabay.com)