PO SMRTI TUDI UMRLI POTREBUJEJO SVOJ ČAS

24.01.2017

Z izgubo najdražjih se nam podre svet. Prepolni smo žalosti, jeze, zamer in vprašanj. Radi bi imeli še par minut z njimi, da bi jih še zadnjič objeli, jim povedali, da jih imamo radi, jim oprostili ali njih prosili za odpuščanje oziroma jih vprašali ZAKAJ. Radi bi zapolnili manjkajočo vrzel, ki je nastala s smrtjo drage osebe in iščemo in iščemo odgovore. 

Skušamo najti odgovore na boleča vprašanja, ki se nam zastavljajo po odhodu najdražjega. Bolečina ostaja, a odgovorov ni. Zakaj? Potrebno je razumeti, da v prvih fazah žalovanja, ne moremo videti odgovorov. Šok, zanikanje in jeza so premočni in moramo žalovati. Duše umrlih je potrebno spustiti in jih ne prikovati na ta svet, saj s tem večji deli duše ostajajo ujeti med svetovoma. 

Ogromnokrat me ljudje kličejo že nekaj dni ali tednov po smrti bližnjega in želijo reading oziroma zahtevajo odgovore. Včasih so žalostni, včasih jezni, včasih razumevajoči, ko jim obrazložim, da umrli potrebujejo po smrti svoj čas in da je najbolj primerno obdobje za opravljanje pogovora z umrlimi 6 mesecev  od smrti. Raje več kot manj. Zakaj?  Umrli se imajo čas privaditi, da nimajo več fizičnega telesa. Čas se imajo podružiti s pokojniki, ki so umrli pred njimi. Opravijo pregled življenja, ki je za njihovo dušo še kako pomemben in se morda naučijo še kakšne lekcije in dušno zrastejo. 

Zgoraj dobijo uvide, izkušnje in odgovore, ki ne koristijo samo njim, ampak tudi nam, saj nam lažje odgovorijo na naša razmišljanja, misli in vprašanja. Pomembno je, da umrlih ne kličemo. Ne silimo v njih, ampak damo času čas. Readinga z umrlimi se žal ne da izsiliti. Vse se zgodi ob pravem času. Ko ste pripravljeni in nič prej. Iz dušnega sveta pridejo le odgovori, ki jih potrebujemo in ne, kar hočemo in zahtevamo.  Umrli z razlogom povedo le tisto, kar oni smatrajo da potrebujemo na poti celjenja čustvenih ran in žalovanja. Včasih je potrebno le zaupati, da zgoraj že vedo kaj delajo, saj imajo konec koncev vpogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Na nas je koliko si dovolimo slišati in sprejeti informacije iz onestrani mavrice. 

Fizična smrt je le prehod v drugo dimenzijo. Izgubimo oklep, ki smo ga nosili za časa našega življenja na zemlji, a naša duša obstaja naprej. Kljub temu, da po odhodu iz življenja na zemlji potujemo domov, potrebujemo svoj čas, da se privadimo spremembam. Zato si dovolite vzeti ves potreben čas za žalovanje in dovolite umrlim, da sami stopijo v kontakt z vami, ko bodo na to pripravljeni in bodo, še pomembneje, hoteli komunicirati z vami. Ko bo čas za pogovor z umrlimi boste vedeli!

Medij Urška Puš Dotik onostranstva

(Foto: www.pixabay.com)