KAM Z OSEBNIMI STVARMI POKOJNIKOV?

15.08.2017

 

Žalovanje je za vsakega edinstveno, unikatno. Nekomu bo tako pomagalo, da vse stvari umrlega čimprej pospravi, proda ali uniči. Spet drugi se bodo zapuščine oklepali zaradi sentimentalne vrednosti. Kaj je prav?

Nekomu pomaga, da po smrti otroka pospravi oblekice, igrače, posteljico, spet drugim staršem bo lažje žalovati, če bosta lahko v roke prijela pliškota, se dotaknila najljubše dekice pokojne hčerke in povonjala njena oblačila. 

Na readingih umrli večkrat omenijo, da so prisotni, ko pospravljamo njihove stvari, zlagamo oblačila v škatle, ko prodamo njihovo lastnino, vozimo njihove avtomobile ali uporabljamo njihovo orodje. Prisotni so in bodo ne glede na to kaj naredimo z njihovimi stvarmi. Žalujoča žena bo nemara obdržala moževe ročno narejene omare, sin bo obdržal očetove nože, vnukinja bo z veseljem vozila njegov avto. Včasih pridejo povedati, da vedo kako težko je nekomu padla dediščina. Breme. Odgovornost. Finančno brezno. »Prodaj. Dajem ti blagoslov, da lahko prodaš podedovano hišo!« Ne želijo, da smo obremenjeni. Želijo, da živimo.

Če imate sedaj v lasti babičin najljubši servis ga lahko uporabljate, lahko ga pospravite v omaro in uporabite le ob posebnih priložnostih ali pa ga vržete stran. V vsakem primeru umrli ne želijo, da kopičimo stvari samo zaradi njihove sentimentalne vrednosti. Če imate še vedno v omari spravljene kristalne kozarce na pecljih od vajine poroke in se na njih nabira prah, jih vzemite ven, očistite in večkrat z njimi nazdravite. Tako boste lahko počastili spomin na vašega pokojnega moža. 

Po moji pokojni babici je ostal »jurček« za šivanje nogavic. In kljub temu, da je to ena redkih stvari, ki je ostala po njej, ga še vedno pridno uporabljamo pri šivanju.  Dve njeni broški, ki ju imam sta skrbno spravljeni v šatuljici. Njen najljubši gobelin sem imela nekaj časa obešenega v stanovanju, a ker je bil pogled nanj preveč čustven, sem ga enostavno pospravila na omaro. Po pokojnem dedku mi je poleg spominov ostal album, ki sem mu ga naredila za 80.rojstni dan in ko ga gledam, kar je bolj redko, na takšen način počastim spomin nanj in pokojno babi. 

Umrli nimajo več jeze, zamer. Niso maščevalni, zlobni. Včasih šele v Onostranstvu uvidijo, da so nam z dediščino naprtili preveliko breme, kar pa ni bil njihov osnovni namen. V veliki večini duše umrlih niso več navezane na materialno. 

Ne obstaja pravilo kaj narediti s stvarmi umrlih. Moj predlog bi bil, da se držite svoje intuicije in se vedno ravnate po tem, kar čutite in se ne ozirate na mnenja in pričakovanja okolice. 

 

 

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

Foto: pixabay.com