PRIPRAVE NA DAN MRTVIH

17.10.2017

 

 

Prvi november, dan spomina na mrtve. Dan, ko bodo na pokopališča romale trume žalujočih svojcev, prijateljev, partnerjev … Dan, ko se širna Slovenija spominja preminulih. Dan, ko nam je vsem na glas »dovoljeno« govoriti o smrti, dušah, posmrtnem življenju in nebesih. Tedne prej se vse vrti okoli priprav na dan mrtvih. 

 

Priprave so že v polnem teku. Kupujejo se sveče, pesek, aranžmaji, rože, ljudje sadijo mačehe po grobovih, umivajo spomenike in se trudijo, da bo grob kar se da lep in čist za prvi november. Same priprave so pod budnim očesom umrlih. Ne bodo zamudili tega, za nič na svetu. Vedite, da so ob vas, ko boste pleli plevel okoli groba, nasuli nov pesek, zamenjali zemljo, počistili spomenik in prižigali sveče. Z vami pridejo na pokopališče in z vami bodo odšli. Ljudje smo si seveda različni in vsak od nas ima svoje razloge zakaj hodi ali ne hodi na pokopališče. V primeru, da ne hodite  na grobove, ker ni to vaš način spominjanja na rajne ali težko greste, fizično in/ali čustveno, umrli nimajo nikakršnih zamer. Niti ne spremljajo števila obiskov na grobovih. Spominjamo se jih lahko na najrazličnejše načine. 

 

Okoli prvega novembra je v zraku več razmišljanja o pokojnikih. Na njih se spomnimo domala vsi, ne glede na to ali verjamemo v posmrtno življenje ali ne.  V tem času se vzpostavi »most« med fizičnim in duhovnim, zato lahko umrle v tem času bolj občutimo, večkrat vidimo, slišimo in vonjamo. Na dan  mrtvih smo veliko bolj občutljivi, senzibilni in odprti za spiritualne sfere, če hočemo ali ne. Tudi najbolj skeptični in racionalni ljudje si v tem času dovolijo občutiti izgubo in s tem žalost, to pa je za duše umrlih dovolj, da se jim približajo in izkoristijo tistih nekaj minut, da jim pokažejo, povedo ali dajo občutiti, da so ob njih in da nikoli zares niso odšli. 

 

Duše umrlih nas spremljajo skozi celo leto. Prisotne so ob vseh večjih življenjskih mejnikih in najmanjših opravilih. Z nami komunicirajo na najrazličnejše načine, a konec koncev sporočila ostajajo enaka; Tukaj smo, varujemo, spremljamo  in spodbujamo vas! Fizično smo umrli, a Duša živi naprej. Spominjajte se nas zdravih, veselih in polnih energije. Živite naprej! Bodite srečni! 

 

Verjemite, da umrli vedo kako skrbite za grob, kakšne rože in sveče prinašate, kakšnega angelčka ste položili na grob ali kako skrbno ste izbrali avtomobilček za  na zadnje počivališče vašega sinka. Vedo za našo žalost, zato so tu, da nam prišepnejo: «Morda v zemlji počiva moje telo, morda je moj pepel ponesel veter, a moja duša je vedno s tabo. Nosiš me v srcu.«

 

 

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva

Foto: Pixabay.com