Prisotnost duš na dan mrtvih

01.11.2019
Prisotnost duš na dan mrtvih Foto: Pixabay.com

 

Danes obeležujemo dan spomina na mrtve. Kljub temu, da imajo umrli svoj praznik, kar je pohvalno, pa bi se jih lahko spominjali celo leto, ne le za prvega novembra.  Vedno več je ljudi, ki na grobove hodi enkrat letno, s svečami in cvetjem za letno zalogo, drugi pridejo na pokopališča na modno revijo s »Pelzmontli«, tretji pa izkoristijo praznike za klepet s sorodniki, ki jih niso že dolgo videli in se srečujejo z njimi več ali manj zgolj za 1. november. Ljudje smo si različni in vsak od nas ima svoje razloge zakaj hodi ali ne hodi na pokopališče. 

Neizpodbitno je, da je okoli prvega novembra v zraku več razmišljanja o pokojnikih. Na njih se spomnimo domala vsi. Ni pomembno ali verjamete v posmrtno življenje in komunikacijo z mrtvimi. Vsak od nas je že izgubil nekoga od bližnjih. Smrt nikomur ne prizanese in vsi se enkrat v življenju soočimo z žalovanjem. 

Tedni pred dnevom mrtvih iz nas izvabijo številne spomine. Spomnimo se dogodkov, besed, anekdot, srečanj, pogovorov, neizrečenih besed, smeha, ... Tudi, če je minilo že desetletje od smrti, se zdi kot, da bi bilo včeraj. 

Mrtvi izkoristijo obdobje priprav na prvi november, saj smo vsi bolj dojemljivi za stik z onostranstvom. Vzpostavi se »most« med fizičnim in duhovnim. Ta razmak, ki je običajno precej velik, se zmanjša, zato lahko umrle v tem času bolj občutimo, večkrat vidimo, slišimo in vonjamo. Na dan  mrtvih smo veliko bolj občutljivi, senzibilni in odprti za duhovne sfere, če hočemo ali ne. Odvisno  je le, če si bomo dovolili videti znake iz onostransta in kako bomo le-te interpretirali. Tudi najbolj skeptični in racionalni ljudje si v tem času dovolijo občutiti izgubo in s tem žalost, to pa je za duše umrlih dovolj, da se jim približajo in izkoristijo tistih nekaj minut, da jim pokažejo, povedo ali dajo občutiti, da so ob njih in da nikoli zares niso odšli. 

Duše umrlih nas spremljajo skozi celo leto. Prisotne so ob večjih življenjskih mejnikih in najmanjših opravilih. Z nami komunicirajo na najrazličnejše načine, a konec koncev sporočila ostajajo enaka; tukaj smo, varujemo, spremljamo  in spodbujamo vas! Fizično smo umrli, a duša živi naprej. Spominjajte se nas zdrave, vesele in polne energije. Živite naprej! Bodite srečni! 

Verjemite, da umrli vedo kako skrbite za grob, kakšne rože in sveče prinašate, kakšnega angelčka ste položili na grob ali kako skrbno ste izbrali avtomobilček za  na zadnje počivališče vašega sinka. Vedo za našo žalost, zato so tu, da nam prišepnejo: «Morda v zemlji počiva moje telo, morda je moj pepel ponesel veter, a moja duša je vedno s tabo. Nosiš me v srcu.«

Umrli niso nikoli zares odšli. 

 

 

Medij Urška Puš  Dotik onostranstva