OBISK IN TOLAŽBA NOTRANJEGA OTROKA

08.03.2016

Žejnemu, ki se znajde v puščavi in je že predolgo brez vode prav nič ne pomaga, če se mu na dolgo in široko pojasnjuje, kaj je puščava in zakaj ni vode. Žejen je. Treba mu je dat pit.

Kot otroci in najstniki smo neštetokrat bili kritizirani, se sramovali sebe ali staršev, bili kregani, popravljani, se počutili odtujeno, bolela nas je "krivica", ki so nam jo zadajali starši in ostale pomembne osebe iz našega socialnega okolja. Doživljali in preživljali smo cele palete čustev, ki jih nismo razumeli, še huje - nismo jih smeli izražati, o njih se nismo pogovarjali. Sram, nemoč, jeza, žalost, potrtost, ljubosumje...Veliko je čustev, ki izvirajo iz bolečine in strahu, ne iz občutka ljubezni, zaupanja in varnosti, ki so nam grenila in nam še grenijo življenja. Hrepenimo po razumevanju, po tem, da nas sprejmejo take kot smo, po ljubezni. Preredko, če sploh kdaj, smo bili potolaženi, ko smo tolažbo potrebovali, zato je notranjemu otroku potrebno dati to, kar pogreša. In to lahko naredimo samo sami. Odrasli del nas samih. To je to. Zelo preprosto. Dajmo notranjemu otroku piti, ker je žejen ljubezni. Dajmo mu jesti, ker je lačen pozornosti in razumevanja. Objemimo ga, ker se počuti osamljenega, ob tem pa še zavrženega, nerazumljenega, neupoštevanega ali nepomembnega. 

"Če hočeš rasti, moraš najprej odrasti." Silvija Jovanovič

"Gosenica ne ve, da bo postala metulj, ampak metulj se spominja, da je bil(a) gosenica. Njegova odgovornost in dolžnost je, da gosenici pokaže, kaj je postala." Silvija Jovanovič

Z zgornjim citatom naj še enkrat poudarim, kako je pomembno, da se zavedamo, da se je v našem miselno-čustvenem spominu od dneva, ko se rodimo in do trenutka, ko je potrebno čustveno dozoreti ter suvereno in kredibilno prevzeti odgovornost za svoje življenje, nabralo veliko napačnih razumevanj sveta in nas samih, veliko prizadetosti in strahov. V nas prebivajo kot potlačeni in neozaveščeni čustveni spomini ter nas od tam, iz podzavesti, v resnici "drajvajo" skozi naša življenja. Čustva so v kombinaciji z mislimi tisti pravi kapitani naših delovanj. Res je, da je v praksi, veliko bolj kot s čustvi, lažje delati z mislimi, saj sodobni človek bolj živi "v glavi", zato se hitreje privadi opazovati in preusmerjati misli. Toda, pozor! Brez čiščenja svojega čustvenega bazena je iluzorno pričakovati dolgoročne rezultate na področju transformacije destruktivnih vzorcev v konstruktivne. Čustva si moramo najprej ozavestiti, jih spoznati, si jih dovoliti in priznati njihov obstoj, šele nato jih lahko upravljamo. Čustva so iracionalna, imajo svojo logiko in so zelo svojeglava :)))

Ključnega pomena pri delu na sebi je, da se spustimo v čustveni spomin z namenom, da potolažimo notranjega otroka, kar je izjemno učinkovit mentalni prijem oz. urejanje notranjega sveta. Vem, da to zelo ponavljam, ampak nič na tem svetu ne izgine, lahko se le transformira, zato tudi vsi naši spomini živijo v našem podzavestnem, ali celo nezavednem umu in od tam, predvsem spomini čustvene narave butajo ven, včasih kot gejzir, pogosto pa tudi kot cunami. Kot otroki smo se, kot smo že večkrat poudarili, pri odraščanju neštetokrat počutili nerazumljene, nesprejete, neljubljene, vsaj ne zadosti. Včasih upravičeno, včasih zato, ker nismo razumeli odraslih. Čustva, ki smo jih pri tem sproducirali in nas vedno, kadar se čustveno vpletemo v odnos presenečajo oz. so nam ovira na poti do čustvene zrelosti so v prvi vrsti: jeza, zamera, žalost, prezir, nemoč, sovraštvo, sram in kar je še čustev, ki izvirajo iz stanja strahu. Po drugi strani pa so številni potlačili pristna čustva veselja, otroške igrivosti, radosti, radovednosti in ostalih emocij, ki izvirajo iz zaupanja do življenja ter iz ljubezni same, vse to pa zato, ker so prekmalu "morali odrasti". 

O čustvih bi lahko napisala knjigo in jo verjetno tudi bom, tukaj in zdaj naj poudarim še to, da bolj, ko si jih dovolimo osvetliti in začutiti (brez OBSOJANJA in pametnikovanja!!!) bolj se sprošča energija, ki nam vrača notranji mir in občutek povezanosti s svetom in NE navezanosti ter odvisnosti od sveta. Čustva so iracionalna in za njih se ne išče obrazložitev ter argumentov. Ko smo bili majhni so nas le zmedli z raznimi izjavami kot so: zakaj se jokaš; ne bodi žalosten; grdo je jeziti se; ti se kar smej - potem boš pa jokal(a)...zasmehovali so nas, če nam je bilo nerodno. Spravljali so nas v stanje sramu, ker nismo znali odgovoriti na vprašanja in smo se počutili KRIVE zaradi lastnih čustev, ki se jih, ponavljam, NE DA pojasniti z umom. Tako kot ne zmoremo pojasniti zares, zakaj imamo nekoga radi. Ko začnemo z argumenti in naštevanjem dobrih lastnosti nekoga, ki ga imamo radi, se začne racionalizacija in s tem se sproži sprogramirana POGOJNA LJUBEZEN. Kajti jasno je, da če imamo nekoga radi zato, ker je "dober", da ga ne bomo imeli radi, če je "slab". Dokazali pa smo tudi že neštetokrat tudi to, da tisto, kar je za enega dobro ni nujno, da je tudi za drugega. Torej absolutne dobrote ni. Čustvene minuse in pluse dogodkom ter osebam dajemo sami z našim črno-belim sprogramiranim, mehaničnim umom. TO PA NI SVOBODA. Čisto preprosto povedano, svojo "glavo" imamo zato, da z njo samostojno razmišljamo, toda POZOR: v skladu s srcem in svojim bitjem, celostno in celovito, ne pa tako kot so nas učili, še posebej, ko govorimo o vzgoji, ki je prepogosto temeljila na programih, v ozadju katerih je strah. Strah, ki v človeku ustvarja nemir, notranje boje in konflikte, nesrečnost in nesposobnost razvijati svoje potenciale v opolnomočene kapacitete.  

Tehnika obiska in tolažbe notranjega otroka je ena izmed osrednjih tehnik pri terapevtskih delavnicah POGLAVAR, ki so vam na voljo le v mestni Osrečevalnici. Vabimo vas, da nam pišete in pridobite več informacij o tem, kako naše delavnice potekajo in kaj si lahko od njih obetate. 

Vaša mestna Osrečevalnica

Silvija Jovanovič, 070 315 288 
www.osrecevalnica.si