Ženske, ki tečejo z dolgovi, 10. del ali 1:0 za osrečevanje.

10.10.2016

Drage moje, zelo prijetno ste nas presenetile, ko ste nam v uredništvo portala poslale številne različne predloge za temo občutkov dolžnosti,  ki vas dušijo pri hoji, skakljanju in tekanju po poljih vašega življenja, začnejo se pa na črko O. 

Ene ste pisale o kislem občutku, da "moraš biti" ves čas OLIKANA in OMIKANA, kar ubija prirojeno željo po igrivosti in brezskrbnosti. Saj ni res! Ja, pa je! Če pretiravamo s predpisanimi pravili lepega vedenja tudi takrat, ko to ni potrebno, dejansko iz sebe delamo osla, ki se mu togi tovor, ki ga nosi (pričakovanja in zahteve okolice) le še veča, dokler ga ne preraste. In izčrpa. Zato naredi inventuro, kdaj se je pravil lepega obnašanja res vredno in lepo držati, kdaj si pa lahko daš duška, da zacvetiš tudi v svoji divjosti. 

Spet druge ste se pritožile čez neznosen občutek, da nisi OKEJ, če nimaš vedno pripravljenega ODGOVORA na številna vprašanja. Na tista, ki se ti brez predaha rolajo po lastni glavi, ali pač na tista, ki ti jih zastavljajo vsi okrog tebe. Saj poznaš ta "strah", ki te oblije, ko bi rada priznala, da nečesa pač "ne veš" ? No, to je neumen strah, ki se ga bomo lotili pod črki U in V  pod naslovom "Vem&ne vem ali Umetnost izrekanja besedic Da&Ne". Seveda, ko črki UV prideta na vrsto. (Baje sta obe UltraVijolični od besa, ker sta stacionirani čisto proti koncu abecede, ampak tega si zagotovo nismo izmislile ženske ;)))    

Ena bralka se me je prav posebej dotaknila s svojim Ogromnim Občutkom dolžnosti, da mora biti vedno ORGANIZIRANA, čeprav v enem delu sebe dobro ve, da je življenje bolj spontano, kakor načrtovano in da je ona v svojem pravem bistvu -  tipološko gledano - bolj oseba, ki se prepušča, kakor organizira in nadzira. O tem smo, pod drugimi imeni, že nekajkrat pisali. Predlagam ji, da se ponovno sprehodi po prejšnjih osr(e)čkih, medtem pa počaka, da pridemo do črke T, ko se bomo malo bolj poglobili v naše pristne in zlagane temperamente.  

Kar nekaj dam nam je priznalo, da že predolgo tečejo skozi življenje z dolgom, imenovanim grenak občutek, da se moraš boriti za to, da boš s strani okolice vedno OBOŽEVANA in OCENJENA Z ODLIKO. Da je ta občutek (p)ostal edino "gorivo", skoraj boleča motivacija za to, da se negujejo, lepo oblečejo, športajo, razvijajo, plešejo, uredijo, izobražujejo, dosegajo ali presegajo rezultate na svojih kariernih poteh, da se... Žalostno, vem. Kaj pa zaradi SEBE? Kam je šla samomotivacija, ki je edina zares učinkovita smer in sestavina za to, da se preobraziš v celostno in celovito osebo? Nekam se je "skrila", ane? Ampak, osr(e)čki so ravno zato tu, da te spomnijo, kje poiskati samomotivacijo. V sebi, seveda :)) O tem bomo govorili v delu, ki bo obravnaval pomen SEBSTVA pod črko S. 

Oglasil se je celo en bralec, ki je menil, da bi bilo pametno pisati o ODVISNOSTI OD ODNOSOV. Kljub temu, da se zaveda, da je pri 37-ih letih resnično skrajni čas, da se preseli na svoje, še vedno živi pri starših, saj ima betonski občutek krivde, da bi bil "slab človek", če bi starša zapustil. Verjetno ste pomislile, da je najbrž sinček edinček. Ni. Je pa najstarejši od treh otrok in zato sem mu svetovala, naj se oglasi v Osrečevalnici. Prvič zato, ker sem vesela, dejstva, da naše članke prebirajo tudi moški; drugič pa zato, ker vem, da je nekaj, še tako kratko in jedrnato zapisanih vrstic premalo, da se znebi krempljev sindroma prekmalu ODRASLEGA OTROKA, ki čuti dušečo ODGOVORNOST za srečo svojih staršev. In vseh ostalih okrog sebe. Ravno on mi je dal idejo, da pod skupnim imenovalcem OSREČEVANJE spregovorimo o tem, najbolj globoko zakopanem razlogu, ki se je kot trdovraten madež zažrl v naš miselno-čustveni aparat in nam onemogoča, da bi zaživeli zares srečno. O-srečevanje, glavni krivec za vse ostale O-je. Moškemu pogumu v čast pa te bom danes, draga bralka, do konca pisanja, namesto z "draga moja", naslavljala z "dragi moj". Navsezadnje so namigi in predlogi za srečnejše življenje namenjeni tudi moškim. Če v njih že ne najdejo kaj pametnega za sebe, jim branje lahko pomaga za razumevanje svojega dopolnjujočega se (s)pola.

Torej, dragi moji, čas je, da rečeš NE! temu otročjemu občutku, da si odgovoren za osrečevanje drugih. Prav si prebral. To je otročji občutek. ZA NJIM pa se skriva tvoja osebna želja, da bi te drugi osrečili. Ne prvo, ne drugo se v stvarnosti zares ne zgodi. Zato je vsako obnašanje, ki temelji na otročji potrebi in dojemanju, obsojeno na končni rezultat, ki mu pravimo: nesrečnost. Kako to gre? Dajmo se spomniti. Ko smo majhni, na svet pač gledamo z OTROČJIMI očmi. Tudi otroškimi, seveda. In OTROŠKI pogled na svet le obdrži, ali pa na novo prebudi, če si ga izdal, zatrl ali izgubil stik z njim. Ravno otroški pogled na svet nam daje radovednost, potrebno za razvoj; nedolžnost, potrebno za iskreno ljubezen; daje nam čudenje, potrebno za vzhičenost in spoznavanje sebe ter sveta okoli sebe; drznost, potrebno za to, da si to, kar SI; neustrašnost (ki jo, žal, zaradi številnih nepotrebnih "PAZI!" izgubimo že zelo zgodaj), potrebno za razvoj in podiranje meja....krajše rečeno: OTROŠKOST je tista iz katere črpamo raziskovalni duh; ustvarjalne potenciale; ona je ta, ki nas žene, da rastemo, se razvijamo in cvetimo. Toda, pozor! Ne zamenjuj otroškosti za otročji pogled na svet, za otročje rezoniranje, čustvovanje, sklepanje, domnevanje in obnašanje. Otrok v svoji pristni, prirojeni želji, da mu je VEDNO FAJN in da je vedno PO NJEGOVO domneva, da so drugi na ta svet prišli, da mu prinesejo srečo na pladnju. In ob prvih izkušnjah, ko temu ni tako, že kot zelo majhni razvijemo preračunljivost, po kateri "izračunamo", da moramo najprej druge osrečiti, zato, da bodo drugi potem osrečili nas. Precej egocentrično in egoistično, kaj ne? Res je. Ampak to je za otroke pač značilno, majhnemu otroku naravno in dopuščeno. Problem nastane, če s takimi programi delujemo tudi kasneje, ko odraščamo in "odrastemo". Morda se več ne spomniš, morda se ti vendarle le rahlo dozdeva v "tam nekih občutkih", kako si kot majhen doživljal sebe v odnosu do sveta. A veš tisto: če bo mama srečna, če bo ati srečen in če bodo vsi odrasli, ki ti veliko pomenijo srečni, potem tudi sam dobiš pravico do sreče. Pravico do svobode, do igrivosti, do radovednosti, do ustvarjalnosti izven sistemsko sprejetega načina življenja; pravico do drugačnosti; do tega, da si sprejet takšen, kakršen si v svojem bistvu. Pravico do ljubezni. In, kot rečeno, ker temu ni tako, se v nas zelo zgodaj naseli občutek, da smo mi tisti, ki moramo osrečiti druge. Iz leta v leto bolj hitimo osrečevati druge, ob tem pa nam strmoglavo narašča slaba vest, ki izvira iz nezdravega občutka krivde, če slučajno ujamemo v sebi občutek sreče, medtem, ko naši bližnji (še) ne pokajo od tega blaženega stanja. Začarankrog, začarankrog, začarankrog...

Presekajmo vozel. Dejstvo, da skozi leta mentalno in telesno zrastemo v "zrele" osebe in dejstvo, da "v glavi" ponavljamo, da ne moremo nikogar osrečiti, dokler ne osrečimo samih sebe, nam premalo pomagata. Še vedno nas preganja globoko zasidran pravzorec, ki nas sili v tek na mestu in ne v svobodno tekanje po poljih življenja. Zato je potrebno zrasti tudi emocionalno. In tudi duhovno. Preobraziti del svoje naivnosti in otročje "neučinkovitosti" v stvarnost brez iluzij. 

"Gosenica ne ve, da bo postala metulj, ampak metulj ve, da je bila gosenica. Njegova odgovornost in dolžnost je, da gosenici pokaže, kaj je postala." pravimo v Osrečevalnici. Podpisani pa smo tudi pod citat: "Če hočeš rasti, moraš najprej odrasti." Kaj to pomeni? V praksi to pomeni, da če želiš dejansko biti srečen, moraš puščico sreče usmeriti vase. Da veš, kaj te osrečuje - se moraš spoznati. Da se spoznaš - se moraš opazovati. Sprejeti in razumeti. Sprejmi in razumi otroka v sebi in mu omogoči, da odraste, a pri tem ne izgubi na svoji otroškosti. Tako. To je to. Zelo preprosto. Osreči se, bodi srečen, podeli svojo srečo z drugim in le tako jih boš osrečil. Drugače se ne da. :)))) 

P.S.: Pssst! Izdam ti še eno skrivnost: ORIGINALNA si in neponovljiva, zato uživaj vsak dan v trenutkih, ko ti je lepo in uči se iz trenutkov, ko ti ni lepo. Namen slednjih je, da te spravijo v premikanje. Sicer bi obsedela ali obležala. Saj veš, kot otrok si lahko ure in ure delala le to, kar ti je všeč. Vsemu ostalemu si se upirala. Ali se še vedno upiraš iz "kar tako" razloga, ali pa si ful ubogljiva dušica, to je vseeno. Oboje sodi v sindrom PRIDNE PUNČKE. O tem pa naslednjič, pod črko P. 

Osr(e)čki so zastavljeni kot splošni namigi in napotki, ki naj služijo kot navdih. Za konkretno pomoč in podporo, ki jo potrebujete, kadar ste v stiski ali v zmedi na poti lastnega osvobajanja in preobrazbe sem na razpolago v mestni Osrečevalnici.  

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si