VPRAŠANJA IN ODGOVORI, 4. del

29.10.2017

 
Vprejšnjem nadaljevanju Vprašanja in odgovori, 3. del smo napovedali, da se bomo v pričujočem nadaljevanju posvetili temu, kako se pogovarjati z otroki, da nam komunikacija z njimi prinese največ jasnosti in učinkovitih rešitev, ki nam bodo v pomoč za soustvarjanje čim bolj zdravih pogojev za otrokovo rast in razvoj. 
 
Seveda sta vsebina in nivo komunikacije odvisna od starosti naših otrok, njihovega temperamenta, že vzpostavljenega odnosa starš-otrok, pa tudi od situacije, ki zahteva pogovor. Pa  vendar v vsakodnevni komunikaciji obstajajo nekatera elementarna vprašanja, ki se - če nismo pozorni - kar avtomatično sprožajo v nas pri pogovoru z otroki, še posebej ko gre za vprašanja, ki smo jih tudi sami bili deležni v otroštvu. Si za to, da se odslej bolj zavedaš takih vprašanj in jih zavestno nadomestiš z bolj primernimi? Takšnimi, ki otroka ne bodo čustveno zapirali, spravljali v zadrego, jim kratili pravico do brezskrbnosti ali v njih po nepotrebnem rojevali občutke nezdrave krivde, ki je glavni razlog za nezdrave vzorce obnašanja? Super, beri naprej. 
 
Krompirjeve (ali kakšne druge počitnice) so odličen časovni poligon za začetek urjenja v spreminjanju slabih, zakoreninjenih pogovornih navad. Spodnji primeri niso izmišljeni, na dnevnem nivoju jih še vedno (pre)pogosto lahko slišiš okrog sebe, verjamem pa, da si tudi ti med tistimi, ki je že prava mojstrica bolj ustvarjalne in strpne komunikacije  s svojimi otroki ter da znaš dovolj ljubeče izražati iskreno zanimanje in razumevanje njihove enkratnosti. Toda, nikoli ni odveč, da prečekiramo, če nismo morda nehote ali nevede zašli s "prave" poti. 
 
NEPRIMENO: Kaj za vraga pa to delaš?! (Otrok med igro packa.)
PRIMERNO: O, kaj pa to ustvarjaš? Ti pokažem, kako se lahko še bolj zabavaš, ne da bi pri tem mazal(a) tla, sebe, pohištvo, ...? 
 
NEPRIMERNO: A hočeš, da je mami žalostna? Bi rad(a),  da znorim? (Otrok noče narediti nečesa, kar ali kot mu je naročeno. Na primer: odlaša s pripravami za spanje, z odhodom v šolo.) 
PRIMERNO: Bi rad(a), da ti jaz pomagam ali boš sam(a)? Si za to, da podreš svoj osebni rekord v hitrostnih pripravah na spanje, odhod v šolo? 
 
NEPRIMERNO: A si neumen/na? Kdo te je pa to naučil? (Otrok počne nekaj, ker posnema starejše. Morda celo svoje starše :) 
PRIMERNO: Aha, to si pa pobral(a) od nas starejših. Kaj pa, če bi poskusil to narediti drugače? No, kako bi ti to naredil(a)? 
 
NEPRIMERNO: A ti misliš, da sem bogataš, da ti lahko vsak dan kupujem svinčnike, copate...itd? (Otrok je v vrtcu/šoli založil ali izgubil svoj osebni predmet.)
PRIMERNO: Kaj si bova izmislila, da ti bo v pomoč pri tem, da svojih stvari ne boš več izgubljal(a)? 
 
NEPRIMERNO: Zakaj nočeš v vrtec, šolo, trening, krožek...? (Ti pa hočeš v službo, ane? ;)))
PRIMERNO: 
a) Kaj bi danes z mano (in očijem, mamo, sestrico...) počel(a), ko prideš iz vrtca, šole, treninga...? : 
b) Kaj ti je všeč in kaj ti ni všeč tam? (Potem pa ustrezno ukrepajte, če je tisto, kar otroku ni všeč problematično).
 
NEPRIMERNO: - Kako pa to hodiš, ješ, se smejiš, ležiš, se valjaš, igraš, skačeš...? (Otrok se norčuje, nagaja, je navihan, se afna...)
PRIMERNO: 
a) Vidim, da te zabava tako obnašanje. A bi še mene naučil(a), da se tako afnam, nagajam...pa bova to skupaj počeli doma v sobi?
b) A veš, kako sem pa jaz to počel(a), ko sem bil(a) star(a) kot ti? Ti pokažem? (Redko kateremu otroku se ljubi nadaljevati z nezaželenim obnašanjem, ko ne reagiramo na njegovo obnašanje dramatično in ga sprejmemo takega, kot je.)
  
 
NEPRIMERNO: Kam pa gledaš, kje imaš oči, si slep? (Otrok se med hojo zaleti v nekaj ali nekoga) ali Umakni se, a hočeš, da bo teta jezna?! (...a teta se v trgovini oz. na PRIMERNO: Si za to, da vidimo, kako ti dobro vidiš? Me boš nekaj časa opozarjal(a), če jaz ne bom pravočasno videl(a) znaka, kolesa, roba pločnika, tete ali strica... 
 
NEPRIMERNO: Povej, kaj ti je, a si mutast(a)?! (Otrok se cmeri, gleda v tla, izraža nezadovoljstvo...)
PRIMERNO: 
a) Bi mi raje povedal(a), kaj te vznemirja zdaj ali potem ko prideva domov? Zdaj ali preden ti preberem pravljico?
b) A misliš, da me bo žgečkalo, če mi šepneš na uho, kaj te mori?
 
NEPRIMERNO: Zakaj se pa jokaš? Zakaj si žalostna? Zakaj si slabe volje? Zakaj si tečen? Težka vprašanja še za odrasle. Čustva so iracionalna in jih ne moremo razumeti, pa tudi ni se lahko o njih pogovarjati. Enako velja za občutke. Pa vendar je priporočljivo oboje sprejemati kot povsem običajen sestavni del življenja in se vendarle potruditi poglobiti v njih skozi pogovor. Enakovredno se pogovarjamo o tako imenovanih "negativnih" čustvih in občutkih, kakor o tistih, ki so družbeno sprejemljiva (veselje, radost, navdušenje, sreča, prijaznost, vljudnost...) in jim dajemo "pozitiven" predznak.   
PRIMERNO: Aha, vidim, da te je nekaj razjezilo, razžalostilo, spravilo v slabo voljo...Razumem tvojo jezo, a si za to, da jo pošljemo spat? Razumem te, ti kar jokaj. Kako bi pa ti povedal svojim solzam, potem ko nehaš jokat, da te lahko slišijo, da je tvoj nasmeh njihov najboljši prijatelj? Kaj bi se tvoja tečnoba igrala z mojo tečnobo? A bi ti meni narisala svojo slabo voljo in mi podarila risbo za lahko noč? 
 
NEPRIMERNO: Mama v trgovini do nezavesti sprašuje dveletnega otroka v vozičku, kaj naj kupi za kosilo. Otrok pri tem ne sodeluje, saj je jasno kot beli dan, da ga zanima vse drugo in se mu niti sanja ne, kaj bi jedel. 
Kaj bi rada za kosilo? Povej! Kaj si želiš, tole ali tole ali tole ali tole...? 
PRIMERNO: Pripravi kosilo kot se tebi zdi primerno in nikar ne obremenjuj otroka s tem, da ga - iz globoke želje, da mu ugodiš - v trgovini sprašuješ, kaj bi jedel.  Počakaj, da bo toliko star, da bo sam od sebe izrazil željo po določeni hrani. Na splošno ni priporočljivo otroka preveč zasliševati in spraševati takrat, ko ne kaže zanimanja za pogovor. Vse ob svojem času. In naslednjič bo čas, da nadaljujemo z umetnostjo zastavljanja pravih vprašanj pri pogovoru z otrokom. Poglobili se bomo v tiste primere, ko te tvoj otrok  neumorno zasipa z vprašanji, ki se nočejo in nočejo nehati, tebi pa počasi zmanjkuje odgovorov. Opisala bom nekaj situacij, ko lahko odgovore preoblikuješ v vprašanja, ki še vedno zvenijo kot odgovor in zadovoljijo otroka, kar bo olajšalo komunikacijo in utrdilo vezi med vama. Do takrat pa lepo pozdravi tudi svojega notranjega otroka in mu povej, da je točno takšen, kot je - najboljši na svetu! Pelji ga na sladoled in mu povej, kako močno ga imaš rada. Iz mestne Osrečevalnice tebi in tvojim najbližjim želim ČU-ČU-ČA počitnice! Čudovite, čudežne in čarobne :))) 
 
 

Osr(e)čki so zastavljeni kot splošni namigi in napotki, ki naj služijo kot navdih. Za konkretno pomoč in podporo, ki jo potrebujete, kadar ste v stiski ali v zmedi na poti lastnega osvobajanja in preobrazbe sem na razpolago v mestni Osrečevalnici.  

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si