DEKLICA IN PIŠKOTKI SREČE

Se pogosto začudiš, kako te otročje obnašanje odraslih spravi v neprijetno počutje? Najraje bi stekla stran, ali morda celo zakričala: »Nehaj se, no, tako obnašati! Saj nisi otrok!«, medtem ko se vedno znova navdušiš nad tem, kako svobodno se počutiš v družbi oseb, ki v sebi ohranjajo in z ljubeznijo gojijo zdravo dozo otroškosti? Prepoznaš razliko med otročjim in otroškim tudi v sebi?  

Osreček zelo rad poudarja razliko med otročjim in otroškim, saj gre za dva res različna stanja zavesti, posledično za dva popolnoma drugačna nivoja komunikacije. Kar je v nas otročjega je pametno transformirati v čustveno-miselno zrelost, otroškost pa objemajmo kot tisti zaklad naše duše, ki ga je modro vedno znova odkrivati in sproti zalivati, da v nas lahko cvetijo radovednost, preprostost, brezskrbnost, navdušenje, raziskovalnost, ustvarjalnost, svoboda, želja po povezovanju, pripravljenost pomagati, igrivost, ljubka nagajivost in tisto, kar je najbolj dragoceno za nas, kar vedno cenimo ter obožujemo: iskrena neposrednost in odkritost. Otroškost barva naš vsakdan ter daje življenju poseben smisel. Zato se bomo nekaj časa družili z zdravilnimi zgodbami, v katerih bodo glavni junaki otroci. Vabljena, da si za dober dan ali lahko noč, za lažje jutro in večjo življenjsko moč prebereš tokratno zgodbo z naslovom: 

DEKLICA IN PIŠKOTKI SREČE

Nekje v našem mestu, na zelo lepo urejenem podstrešju živi družina. Mama, oče in hčerka. Že od malega je hčerka rada posedala ob svojih starših, se igrala in poslušala, kaj se pogovarjata. Najbolj pa se je veselila, ko je mama dobila na obisk svojo najboljšo prijateljico. Vsak četrtek popoldne je mama pripravila čajanko s piškotki sreče. Na tleh ob mizi, za katero sta s prijateljico sedeli, srkali čaj in klepetali, je vedno pogrnila deko in nanj za svojo hčerko položila pladenj z majhnim čajnikom, skledico s piškotki sreče in igračami. Deklica se je na deki vedno mirno in zbrano igrala, včasih čisto tiho, včasih pa se je s svojimi igračami skoraj neslišno pogovarjala. Nikoli ni iskala mamine pozornosti ali na kakšen drugačen način opozarjala nase. Kot da je ne bi bilo v prostoru. 

Bližal se je hčerkin sedmi rojstni dan in nekega četrtka je mama pripravila prav posebne piškotke sreče. Ko je v roke vzela deko, da bi jo položila na tla, je deklica rekla:

»Mami, danes bi pa raje bila v svoji sobi, ko pride teta Jelka na obisk.«

»Zakaj pa?«, jo je vprašala mama. 

»Da se bosta lahko vidve v miru pogovarjali.«, je odgovorila deklica.

»Saj naju ti nikoli ne motiš! Nasprotno! Prav lepo je, da imamo ta naš skupni obredek!«. Mama jo je objela in pogledala v oči s pričakovanjem, da se bo deklica premislila.

»No, saj v resnici vem, da jaz vaju ne motim, ampak vidve mene motita!«, je z nasmeškom, a v rahlo sramežljivem tonu odgovorila deklica. 

»Aja? A preveč glasno govoriva?« – je mamo zanimalo.

»Ne, ne govorita preglasno, ampak mi ni všeč to, kar slišim. Zato, ker me to samo zmede in sem potem žalostna.«

»Žalostna?«, se je začudila mama. »Saj se ne pogovarjava o žalostnih stvareh!«

»Ja, ampak meni je žalostno to, da mene učiš eno, ti pa počneš drugo. A veš, ko sem se pritoževala, da mi je težko hoditi v vrtec, ker me otroci hecajo in mi nagajajo, si vedno rekla, naj se z njimi lepo pogovorim, naj razumem, da so eni drugačni od mene, da smo vsi enkratni. Naj sprejmem, da so ljudje kot vreme. Neumno se je pritoževati in jokati zaradi vremena. Raje poiščimo, kaj dobrega prinaša in se mu prilagodimo. Tako si me učila. In ko me je letos bilo strah iti v šolo, ker tam nikogar nisem poznala si rekla, da … da naj si zapomnim, da se ljudje itak celo življenje spoznavamo! Ti pa vedno teti Jelki govoriš o tem, kako te oči ne razume, kako te ne pozna. Vedno se čez njega pritožuješ in se razburjaš, da bi rada, da je drugačen. Zakaj pa se ti z njim ne pogovoriš in se ne veseliš tega, da se bosta celo življenje spoznavala in da je drugačen od tebe? Zakaj ti njega ne sprejmeš takega kot je?« 

Mama se je globoko priklonila svoji hčerko, jo objela in ji rekla: 

»Tako sem srečna, da sem te rodila in da si tukaj. Obljubim, da se ne bom več pritoževala čez očija in da se bom z njim pogovorila o vsem ter z njim zgladila nesporazume. Ti si moj največji in najljubši piškotek sreče. Pomagaj mi, da ti v sobi pripraviva deko, če ne želiš biti tukaj z nama.«

»Ja, danes bi res rada bila v svoji sobi, naslednjič pa bom mogoče spet z vama. Vsaj nekaj časa. Ampak za mizo!« – je radostno vzkliknila deklica, zgrabila en piškotek sreče iz skledice in ga z užitkom pohrustljala. 

Nauk zgodbe: Pozorno prisluhni temu, kar pametuješ drugim in to potem tudi pri sebi upoštevaj. 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev.