MAKS IN JANKO

03.02.2019
MAKS IN JANKO Foto: Pixabay.com

»Mi posodiš še malo kombi?« - je Maks vprašal sedemletnega Janka, ki se je na tleh svoje sobe igral s svojim sosedom, sovrstnikom. Družaben, brihten, prijazen in radoživ deček Janko se je zelo rad igral s svojimi – kot jih je imenoval – »prjateljčki«.  Največkrat kar na igrišču, pogosto pa jih je povabil tudi k sebi domov, še posebej v mrzlem ali deževnem vremenu. 

»Seveda!« - je dobrovoljno odvrnil Janko. »Jaz se bom pa še malo poigral s tvojim tovornjakom. Velja?«

»Ne! Ne dam ti mojega tovornjaka, ker je moj!« - je Maks odgovoril in pri tem skril svoj tovornjak za hrbet. 

»Ja, ampak jaz bom tebi posodil moj kombi!« - je začudeno odvrnil Janko. »Zakaj pa ti meni nočeš tovornjaka?«

»Zato, ker nočem. In tudi tvojega kombija nočem več. Kar imej ga!« - je zavpil Maks in porinil kombi z vso močjo, da se je ta s treskom zaletel v rob omare. »Neumen si!« - je s solzami v očeh še zaihtel.

»Nisem neumen!« - je odvrnil Janko. »Pa tudi ti nisi neumen. Igrava se. Če ti meni posodiš tovornjak, jaz pa tebi kombi, potem se oba igrava z dvema igračama. A ni to super?« - je poskušal Janko zgladiti prepirček. 

Na vratih sobe je potrkalo in prikazala se je Jankova mama. »Maks, mamica je prišla po tebe. Domov bo treba.« - se je prijazno nasmehnila. 

Maks je zalučal svojo igračo, da je zaropotalo do ulice, se vrgel na tla in začel jokati. »Neeeeee, nočem domov! Rad bi se še igral z Jankom!«

»Jaz bi se tudi še igral z Maksom!« - je Janko moledujoče pogledal svojo mamo. 

»Ja, ampak Maksova mama je rekla, da morata domov. Ne vem, če bo še dovolila, da Maks še malo ostane pri tebi. Lahko pa jo vprašam.«

»Ja, mami, vprašaj jo. Mogoče bo dovolila. Danes je nedelja in se lahko malo dlje družimo in igramo!« - je Janko optimistično skočil k višku. 

V istem hipu se je na vratih sobe prikazala Maksova mama. Videti je bila jezna in iz nje je kar planilo: »Maks! Vzemi svoj tovornjak, takoj se pojdi obut in gremo domov! Ne spravljaj me v obup, ker me bo spet glava bolela. Oče čaka doma s kosilom. A veš, kaj moram danes še vse narediti?! Pa domače nisi včeraj končal. A si vzel tovornjak? Da ga ne boš spet pozabil tako kot zadnjič na igrišču! Veš koliko sem dala zanj?! Nisem narodna banka, da ti lahko vsak dan kupujem igrače! Prenehaj s tem dretjem in takoj pojdi v predsobo ter se obuj! A slišiš, kaj ti govorim?! Oprosti, soseda, da vam jemljeva dragoceni čas, ampak, enostavno ne vem, kje se me glava drži. Še toliko opravka in obveznosti me čaka! Jojjjj, jutri pa spet služba! Najraje ne bi šla! Kar na jok mi gre, ko se spomnim, da moram jutri spet v službo. Čisto sem že utrujena od tega življenja!« - se je na koncu svojega monologa Maksova mama hitela opravičevati Jankovi mami.

»Je že v redu, Špela! Razumem te. In ne jemljeta nam dragocenega časa. Mi smo ob nedeljah bolj »na izi« kot se reče. Se prepuščamo toku. Skoraj vsako nedeljsko popoldne namenimo zabavi, igranju, skupnim sprehodom, raziskovanju …« 

»Saaaaaj reeeeees! Danes je na vrsti Lov za izgubljenim zakladom!« je Janko navdušeno prekinil svojo mamo in preglasil Maksa, ki se je od ihte že zvijal po tleh. »Kaj bo danes zaklad, mami? Povej, povej!« - je veselo skakljal in ploskal od radovednosti.

»Ne vem še. Danes je za zaklad zadolžen očka!« - »Kaj pa, če bi se nam še vi pridružili, Špela? Mogoče ti bo pa dobro delo, da boš kakšno nedeljo preživela bolj lahkotno? Pa še Maks bo vesel, da se lahko še malo igra z Jankom!« - se je Jankova mama obrnila k Maksovi in jo objela čez ramo. 

»Niti slučajno si ne morem privoščiti te otročarije! Maaaaaks, vstani, stokrat sem ti že rekla, da grevaaa! A te moram nesti kot dojenčka?« - je strogo vztrajala pri svojem Maksova mama. 

»Mi temu ne rečemo otročarije, draga Špela. Mi temu rečemo Z otroškostjo v svet! Poskrbimo za dobro počutje v nedeljo, se sprostimo, si dovolimo brezskrbnost, zabavo in zato so naši ponedeljki, tako kot vsi drugi dnevi v tednu, manj naporni in stresni. Ampak, kot želiš. Če se kadarkoli premisliš, naše vabilo velja tudi v prihodnje.« - je Jankova mama potrpežljivo pojasnjevala sosedi Špeli, ki je medtem že prijela Maksa za roko, ga dobesedno vlekla po tleh sobe in pri tem mrmljala: »Zaradi tvoje neposlušnosti izgubljam čas, komaj čakam, da prideva domov in povem očetu, kako si poreden.« 

Janko je pograbil svoj pisani kombi, stekel do Maksa in mu ga dal, rekoč: »Maksi, ti si moj prijatelj in ti z veseljem posodim kombi, da se boš z njim igral. In upam, da spet prideš kmalu na obisk. Ali pa se bova videla na igrišču.«

»No, to bomo pa še videli! Če ne bo danes naredil naloge kot je treba, se ne bo smel igrati cel teden. Nasvidenje!« - je rekla soseda Špela in se odpravila k izhodu. 

Maksovo jokanje je še nekaj časa odmevalo po hodniku, potem pa je v Jankovi sobi zavladala tišina. Janko je pogledal mamo, mama je skomignila z rameni, vzdihnila in rekla: »Dragi moj Janko. Na žalost so se nekateri ljudje že zelo zgodaj odpovedali svoji pravici do zabave in igre, do brezskrbnosti in ustvarjalnosti, zato pa so tako utrujeni, naveličani in nemočni, da bi kaj spremenili. Ampak, jaz bom še poskušala Špelo navdušiti, da v svoje življenje vpelje več otroškosti in se nekega dne zave, da to ni otročje.«

»Jaz pa upam, da pri Maksu ne bo veljal pregovor Jabolko ne pade daleč od drevesa. Hudo mi je, ko vidim, kako je pogosto žalosten in jezen. Aja, mami! Saj nisi jezna, ker sem mu posodil kombi?«

»Nasprotno, Janko, prav vesela sem! Krasen prijatelj si! Pridi, greva prepričati očeta, da nama vnaprej izda, kaj je današnji zaklad. Tako ga bova mogoče prej našla kot je on najinega prejšnjo nedeljo.« - je mama nagajivo pomežiknila. 

NAUK ZGODBE: Če ne poskrbimo redno za svojo otroško plat življenja, našo odraslost in odgovornost  počasi, a zagotovo, začne prekrivati plevel otročjega obnašanja. Aja, pa še to, kar je Janko omenil: Jabolko ne pade daleč od drevesa.  

 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev. 

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si

Facebook stran:  Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič