NIKOLI NI PREPOZNO

12.05.2019
NIKOLI NI PREPOZNO Foto: Pexels.com

 

»Razumem te. Kako pogosto pa rečeš ne, kadar te zaprosi za tovrstno pomoč, asistenco?« - sem jo nežno vprašala in opazovala, kako je ob tem vprašanju nenadoma postala spet nemirna. Tudi sicer je triintridesetletna Nikita na srečanja prihajala polna nemira. Šele čez čas, ko se je udobno namestila na kavču in se prepustila moji mirni energiji, s katero sem ustvarjala varno vzdušje za njen čustveni svet je mimiko njenega obraza in govorico telesa zalila prirojena brezskrbnost, milina in – lahko bi celo rekli - »zen stanje duha«. 

Tistega dne mi je zaupala, da jo v razmerju s partnerjem izjemno moti prepogost pojav, da on potrebuje njeno pomoč pri kakšnih opravilih ravno takrat, kadar si ona vzame čas zase. »Res je izjemno ročno spreten in zelo me osrečuje to, da zna vse sam popraviti, predelati, preoblikovati. Zelo je iznajdljiv, inovativen in ustvarjalen.« - je poudarjala. 

»Ti je to privlačno? « - sem ji pomežiknila. 

»Zelo!« - se je nasmehnila. »Rada opazujem moške, ko so aktivni. To mi je res všeč. Ampak pri nama se skoraj vedno zgodi, da on začne nekaj delati in pri tem potrebuje mojo pomoč ravno takrat, ko si jaz pripravim banjo za kopel; ko se spravim k meditaciji; ko govorim po telefonu s prijateljico ali ko bi rada brala knjigo.  Potem pa moram vse spustiti iz rok in pohiteti njemu na pomoč, ker enostavno ne morem reči ne!« Iz njenih oči so se zabliskale iskrice pristne jeze in njen obraz je hipoma postal obraz majhne punčke. Povsem spontano in intuitivno sem jo vprašala:

»Večkrat si mi omenila, da imaš starejšega brata? Koliko je starejši od tebe?« 

»Štiri leta, zakaj? Jojjj, Tibor!« - se je nežno nasmehnila. »Čisto nič se ni spremenil, še vedno je takšen kot je bil – dve levi roki ima. Včasih se v mislih pohecam, da mi je bolj kot starejša sestra. Pa s tem ne mislim nič slabega. Res je srček od človeka, poslušalec, da mu ni para, dober kot kruh, tudi sredi noči bi ga lahko poklicala, da bi me kam odpeljal z avtom, ampak res je že kot otrok imel dve levi roki. Čisto nasprotje mojemu možu.«

»In očetu. Se spomniš, da si mi že povedala, da je tvoje oče izjemno ročno spreten. A te je kdaj prosil, da mu pomagaš?« - sem jo razumevajoče vprašala.

Skoraj je skočila pokonci, ko jo je preblisnilo spoznanje: »Res je! Zdaj sem se spomnila, da sem mu vedno morala pomagati, ker mi je govoril, da sem njegova desna roka, ker ima Tibor dve levi. Vse tja do poznih najstniških let, skoraj vsak dan okrog 18-te ure, ko sem si jaz želela ogledati priljubljeno TV nanizanko se je on spravil kaj popravljat ali izdelovat in me je vedno poklical, da mu pridem kaj pridržat ali da mu prinesem manjkajoče orodje. Jojjjj, kako me je to jezilo!«

»Zakaj mu pa nisi rekla, da bi raje gledala nanizanko kot njemu pomagala?«

»Resno?! Niti v sanjah si tega ne bi upala vprašati. Saj sem vendar bila njegova desna roka! Bil bi jezen in zagotovo me ne bi imel več tako rad, kot me je imel takrat, ko sem mu pomagala. Veš kolikokrat me je potrepljal po rami, me objel in rekel: »Draga moja Niki, kaj bi jaz brez tebe!«

»Verjamem. Pa vendar, dajva poskusiti. Ti odigraj svojega očeta, jaz bom pa igrala tebe. Si za to? Predstavljaj si, da si sredi dela in me pokliči, da ti pridem pomagat.«

Nikita se je hitro vživela v vlogo očeta in me je poklicala. Prišla sem do nje in ji rekla: »Oči, z veseljem bi ti pomagala, ampak zdaj si res zelo želim gledati mojo nanizanko.«

Iz Nikite je spontano in intuitivno privrel na plano »očetov« odgovor: »Seveda, ljuba moja. Ti kar glej nanizanko, jaz bom poskusil dokončati delo sam, ali pa bom poklical Tiborja, da mi pomaga.« 

Še vedno v vlogi očeta je stopila proti meni, da bi me ljubeče pobožala, potem pa jo je nenadoma prešinilo zavedanje, da je celo življenje nosila v sebi napačen občutek, da bi oče bil jezen, če bi mu rekla »ne«. Zavedela se je, da si je napačno tolmačila, da je ne bi imel več rad, če bi odklonila pomoč. Obraz so ji zalile solze, objela sem jo in ji rekla: »Kar stuširaj si dušo in splahni iz nje vse te grenke občutke, vso to nepotrebno kramo, ki je rjavela v tvojem otroškem čustvenem spominu.« 

Ko se je Nikita zjokala »do konca«, se je umirila, me pogledala s svojimi bistrimi, mandljevimi očmi in rekla: »Hvala. Zdaj mi je jasno, zakaj mi je tako težko reči »ne« svojemu možu, ko me zaprosi za pomoč. Takoj zvečer se bom z njim pogovorila o tem in našla bova način, da se uskladiva. Kajti v resnici bi mu rada pomagala, samo ne takrat, ko si vzamem čas zase.« Njene zadnje besede so že bile izrečene v duhu radostnega otroka, ki se zaveda, da se lahko o vsem pomenimo in pridemo do rešitve. 

»Draga Nikita, zdaj vidiš, kako je pomembno, da tudi ti svoja dva otroka še naprej in še bolj zavzeto vzpodbujaš k temu, da se pogovarjate. Da si upata spraševati brez bojazni, da bi se uresničilo to, kar majhne glave predvidevajo. Predvidevanje je rak rana srečnega življenja.« 

»Mislim, da zdaj razumem, kaj pomeni pregovor »Kdor ne vpraša, kruha strada.« - se je hudomušno nasmejala Nikita. 

»Dober pregovor, se strinjam. Za telo je pomemben kruh, za dušo pa ljubezen. Zato v takšnih primerih mirne duše lahko rečemo: »Kdor ne vpraša, ljubezni strada.«  In sva si zadovoljno pomežiknili. 

NAMESTO NAUKA PREDLOG: Pobrskaj po svojih spominih in poskušaj odkriti, katere izkušnje iz otroštva so zaradi »izgubljenega s prevodom«  botrovale rojstvu neželenih vedenjskih vzorcev, ki te še vedno zasužnjujejo. »Izgubljeno s prevodom« kot notranje prepričanje, ki nastane zaradi predvidevanja, v katero nas pahne otročje rezoniranje, otroška nevednost, pomanjkljivo razumevanje situacije in še posebej zaradi čustev, ki se rodijo iz strahu ali iz sramu, da bi vprašali. Če boš v tem procesu potrebovala pomoč, te v Osrečevalnici pričakujem z ljubeznijo. 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev. 

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si

Facebook stran:  Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič