RESPECT

18.08.2019

 

Spoštovanje - ali kot radi rečejo številni pripadniki srednjih in mlajših generacij: respect  - je nekaj, kar stoji ob bok ljubezni. Takole si predstavljam: ljubezen je na sredini, na levi spoštovanje, na desni pa sočutje. In vsi se držijo za roke, so povezani in delujejo kot nekakšna »sveta trojica«. Takoj, ko je povezava med njimi tremi prekinjena, ljubezen začne izgubljati na svoji moči, saj se lahko razvija, raste, cveti in diši le takrat, ko jo podpirata spoštovanje in sočutje. Ko našo pravo bit, našo esenco, ki nas dela človeka,  ko naš pravi »jaz«, ki je v svoji osnovi brezpogojno ljubeč in nedolžen ter zavezan k sožitju, harmoniji in širjenju zavedanja zalijejo vzorci iz ego-sistema, potem pride do vladavine tistih energij, ki so v nasprotju s spoštovanjem in sočutjem. Ljubezen posledično začne usihat. Naša potreba, naša naravna želja, da bi bili ljubljeni, spoštovani in s sočutjem povezani z drugimi je sicer še vedno tu, ampak pri tem pozabljamo, da to, kar damo, to tudi dobimo nazaj. To, kar delamo drugim, se nam slej ko prej vrne. Morda v drugačni obliki in na drugačen način, ampak zagotovo se nam vrne. Še posebej, ko govorimo o aroganci, ignoranci in prepričanju, da si kot človek bolj vreden od drugega predobro vemo, kako je, ko ti bumerang prileti nazaj. Neprijetno, zelo neprijetno. 

Vem, da vse to »veste«. Vem pa tudi, da zaradi pomanjkanja samoopazovanja, pozornosti in budnosti to prepogosto pozabljamo. In tako se je tudi današnji osreček izpisal zato, da te ljubeče opomni in spomni na vse te pojave. Kaj pa potem? Ko se spomnim, da je vse to res? Kaj naj naredim, da tega ne bi spet pozabila? Ja, najbolj pametno in enostavno je, da sprejmeš odločitev in to, kar se spomniš v resnici tudi živiš. Ljubezen je glagol, ravno tako kot življenje. To, kar mislimo in govorimo je potrebno tudi udejanjati, sicer je kolo zavedanja, ki poganja srečno življenje poškodovano. Postanemo podobni papagajem, ki si, preoblečeni v noje, potiskajo glave v pesek. 

Navdih za današnji opomnik o pomembnosti tesne povezanosti med ljubeznijo, spoštovanjem in sočutjem sem dobila včeraj. Sedla sem v senčko prijetnega lokalčka, da v miru počakam prihod svoje ljubljene hčerke in njenega fanta, mojega priljubljenega zeta ter prijatelja. Saj veš, kako je, ko v miru in spokojno sediš, opazuješ, spremljaš, kaj se okoli tebe dogaja. Nič ne razmišljaš, zato si bolj pozoren in dojemljiv tudi za zvoke okoli sebe. No, in tako je lahek veter na svojih krilih do mojih ušes pripeljal del dialoga, ki se je odvijal pri eni od sosednjih miz. Dve prijateljici sta se precej glasno pogovarjali o nečem. Ošvrknila sem ju s pogledom in ugotovila, da sta stari tam nekje okrog 30 let. Kmalu sem skozi slišano dojela, da se glasnejša od njiju priduša čez svojega fanta. »F**k you, pokaž' mal' respecta! A si pozabu, da živiš v mojem fletu?!« 

Hm, sem pomislila. Kako zanimivo, da sta se v istem stavku znašla izraza »pokaž' mal' respecta« in »f**k you!«

Nisem sicer imela informacij, kaj se v resnici dogaja med njima, kakšno je fantovo obnašanje, kaj dejansko je »ušpičil«, da mu je tako odrezavo in nespoštljivo odgovorila. Morda pa tega ni rekla fantu naravnost, temveč se je pred prijateljico hotela le razbremeniti in se potolažiti, da se v resnici ne da kar tako. Ugibala bi lahko v neskončnost. Ampak ne glede na vsa ta ugibanja nekaj drži kot pribito: s takšno naravnanostjo ne bo prišla do respecta, ali po domače do spoštovanja. Moje razmišljanje ni oporekanje tej njeni potrebi in želji, še manj pa pridiganje. Je preprosta ugotovitev, ki upošteva zakone narave in zakone energij, ki nas povezujejo. Kar seješ, to pač žanješ. Možnost, da bo z njegove strani deležna spoštovanja na način, da mu osebno ali zgolj v mislih reče »f**ck you« je, po mojih izkušnjah in oceni enaka ničli. Z mirnim in ljubečim pogovorom, sočutjem do svojih in njegovih vladajočih vzorcev in s spoštovanjem do drugačnosti ter dostojanstva bi zagotovo dosegla več, četudi ne takoj in morda ne na točno takšen način kot si ona predstavlja, da mora biti. 

Mimogrede, nekje sem prebrala, da mit o noju, ki ob nevarnosti glavo zakoplje v pesek ni resničen. Noji glavo vtaknejo pod pesek, ko skrbijo za svoje mladiče, saj za svoja jajca izkopljejo do 2 metra široko in okoli 80 cm globoko jamo. Tako se jajc z daljave ne opazi in so zato varnejša. Samec in samica se nato izmenjavata in vsak nekaj časa vali jajca. Poleg tega je potrebno jajca nekajkrat dnevno tudi obrniti, kar noj stori s kljunom. Takrat od daleč dejansko izgleda, kot da bi imel noj glavo zakopano v pesku. In to je bil povod za ta razširjen mit o nojih. Ker pa to frazo vsi razumemo kot nekaj, kar pomeni, da nisi pripravljen se soočiti z resnico, dobro veš o čem govorim. Če sama nisi podobna niti noju niti papagaju, temveč bolj modri sovi, potem s svojim primerom in vplivom na soljudi okrog sebe lahko pripomoreš k širjenju zavedanja iz današnjega osrečka tudi tako, da ga z drugimi podeliš. 

 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev. 

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si

Facebook stran:  Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič