PRISLUHNI LABODU V SEBI

08.12.2019

 

Danes bom z vami podelila zgodbo, s katero sem se prvič srečala že zelo dolgo nazaj, ko sem prebirala modrosti, ki jih je pripovedoval znani duhovni prebujevalec, Acharya Rajneesh, rojen kot Chandra Mohan Jain, najbolj znan kot OSHO. Večkrat preberem to zgodbo o labodih, saj me vedno znova spomni na resnico, da ima narava svojo modrost in če znamo prisluhniti tej modrosti so vrata do osebne svobode že odprta. Niti potrkati ni potrebno na njih. 

»Na jezeru Manasarovar, (Tibet, Himalaja) živijo veliki, čudoviti labodje. To veliko in globoko jezero je zamrznjeno po 9 mesecev na leto. Sneg v tem času povsod postane trd kot kamen in labodje ne morejo preluknjati vrhnje plasti trdega snega in ledu. Ostanejo brez vode in hrane, zato se morajo odpraviti na dolgo pot. Na 3000 milj dolgo pot čez Himalajske vrhove do severa Indije, kamor se preselijo na manjša jezera in reke za 9 mesecev. To je zelo skrivnosten pojav. Narava ima svoj smisel za balans, za harmonijo. V teh devetih mesecih je tudi čas za njihovo parjenje, zato v svojih gnezdih izležejo jajca, ampak preden se iz jajc izležejo mladiči je konec teh devetih mesecev in led na jezeru Manasarovar se spet začne taliti. Labodje se pripravijo za let nazaj in na tisoče labodov se vrne na Manasarovar. Svoja jajca pustijo v planjavah severne Indije in takrat se zgodi čudež. Po tistem, ko starši odletijo, se jajca odprejo in mali labodki se takoj začnejo premikati proti Himalaji. Nimajo nobenih zemljevidov, nimajo vodičev, nimajo staršev ob sebi, da bi jim oni pokazali ruto ali načrt potovanja, po katerem že na milijone let poteka njihov let do Himalaj. Vsako leto se zgodi ta čudež: mali labodki poletijo na 3000 milj dolgo pot čez Himalajske vrhove, kjer se sneg nikoli ne stali že od večnosti. Mali labodki uberejo isto pot kot njihovi starši in tako tudi oni priletijo na jezero Manasarovar. Ljudje se premalo zavedajo, da ima narava svojo inteligenco. Ima enormno modrost, samo mi ji pozabljamo prisluhniti. Edini način, da prisluhnete naravi je, da greste globoko v sebe, kajti tam so korenine, ki se raztezajo in širijo v eksistenco. Te korenine še vedno razumejo jezik eksistence. Vse, kar potrebujete je, da najdete povezavo z eksistenco in vsa vprašanja bodo izginila.«

In če k tej zgodbi dodamo še zgodbo o Grdem račku, ki je po tem, ko se je pogledal v gladino jezera prepoznal svojo pravo naravo in ugotovil, da je labod in ne raček, potem lahko mirne duše ugotovimo, da je največja sreča v življenju slediti svoji naravi in svojemu bistvu. Zato te danes osreček sprašuje: Ali si nameniš dovolj časa za to, da se poglabljaš vase in v svoje pravo bistvo? Če bo odgovor »Nimam časa«, naj te spomnim, da je naše življenje sestavljeno iz časa. Če nimaš časa za svoj čas, kaj potem imaš? Saj veš, kako pravi osreček: tako kot preživljaš svoje dneve, tako preživljaš svoje življenje. 

Če bo tvoj odgovor »Ne vem, kako naj si vzamem dovolj časa za meditacijo ali kontemplacijo, ne da bi me pri tem dajal občutek krivde, da sem premalo produktivna« pa počakaj na naslednjega osrečka, ko ti bom podala nekaj konkretnih smernic in navodil za svobodno ter brezskrbno organizacijo časa zase. Pri tem v mislih nimam le časa, ki ga potrebuješ za poglabljanje vase kot ženska, temveč predvsem in tudi čas, ki ga potrebuješ zase in za svoj razvoj kot človeško bitje. Do takrat se imej fajntastično in naj ti dnevi minevajo v ljubečem vzdušju.  

 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev. 

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si

Facebook stran:  Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič