ČISTI RAČUNI, DOLGA LJUBEZEN DO SEBE

17.05.2020
ČISTI RAČUNI, DOLGA LJUBEZEN  DO SEBE Foto: Pexels.com

 

Bila sem še »rosno« mlada, stara komaj 20 let. Na »zmenek« me je povabil moški iz družbe, v katero sem občasno zahajala. Bil je dobro desetletje starejši od mene, srečala sva se v stari Ljubljani enega poletnega dne proti večeru, začela sva klepetati in kmalu me je vprašal, če greva na eno pijačo, da ne bova stala na ulici. Privolila sem, čeprav mi tip ni bil ne vem kako všeč v smislu, da bi se med nama lahko razvilo »kaj več«, je bil pa zanimiv sogovornik, saj je znal vešče in plastično pripovedovati zgodbe. Ideja, da bova malo posedela, srkala pijačo in se pogovarjala mi je bila čisto všeč. Predlagal je lokal, v katerem so stregli tudi hrano in hitro je padla odločitev, da bi tudi kaj pojedla, saj se je pritožil, da od jutra ni nič jedel.   

Dokler sva stala na ulici in čvekala je deloval kot povsem preprost, prijazen in sončen »fant«. Takoj, ko sva sedla za mizo v lokalu in naju je natakar pozdravil z vprašanjem, kaj nam lahko postreže se je njegovo obnašanje že rahlo spremenilo v smeri arogance in bahaštva. Hm. To me je malček odbilo, ampak izkušenj si, žal, ne nabiramo samo takrat, ko nam je nekaj všeč , hkrati pa je to bil tudi del mojega »odraščanja« na področju moško-ženskih odnosov, saj me je to področje od nekdaj zanimalo. In tako sem tisti večer imela priložnost v živo spoznati določen tip moškega, ne le brati o njem  

Recimo, da je moškemu bilo ime Darko, že zato, ker mi je izkušnja z njim bila kot dar z neba. Potrdila mi je, kako pomembno je slediti svoji notranji resnici in pogumno biti to, kar si, ne pa kar drugi pričakujejo od tebe. Ko sva naročila pijačo in je natakar odšel, da se lahko v miru odločiva, kaj bova jedla, je Darko velikopotezno odprl jedilnik v usnjenem ovitku in mi ga ponudil, rekoč: »Izvoli, izberi si, kar ti srce poželi.« V omenjen lokal sem pogosto zahajala tudi sama in sem že vedela, kaj bom naročila. Rekla sem: »Jaz bom nekaj malega.« Darko je malček pobuljil  in takoj poudaril, da on že ne bo s punco, ki je zadovoljna z malim. Pri tem mi je pomežiknil in nadaljeval: »Saj ti ni treba paziti na postavo, meni so všeč takšne, malo bolj močne punce kot si ti.« 

»Ups!«, sem pomislila, »ne spomnim se, da bi ga vprašala, kakšne punce so njemu všeč in začutila sem rahlo slabost zaradi tistega pomežika, ampak sem mu vseeno mirno rekla: »Jaz nisem močna, jaz sem že od rojstva nagnjena k debelosti, ampak to ni razlog, da bom zdaj pojedla nekaj malega. Gre bolj za to, da nisem pretirano lačna, pa tudi dobro vem, kaj mi je v tem lokalu všeč.«

»Ooo, a boš biftek? Super! Takšne punce so mi všeč. Sej veš, da jaz treniram tudi boks, a ne veš? Zato so mi všeč takšne konkretne punce. A boš srednje pečenega?«

»Niti pod razno, ne maram bifteka. Jaz bom en zelenjavni krožnik s pomfrijem, tukaj mi je to preverjeno všeč. Najboljši krompirček v mestu je, zelo priporočam, zraven je pa priloga še ocvrto jajce na oko!«- sem se navdušeno nasmehnila, misleč, da bo tudi njega razveselila informacija o hrustljavem krompirčku in lepo zapečenem jajcu. Ne maram tiste sluzi čez beljak, bljak.  

»Niti pod razno! Punca, ki je z mano bo jedla samo najboljše, ne pa tam neka jajca! Sploh je pa tole večerja, ne pa zajtrk!« - se je Darko že malček znerviral.

»To, kar bom naročila je za mene najboljše. Kar prinesite mi vaš hišni zelenjavni krožnik, prosim! Hvala!« - sem naročila natakarju, ki se je v tistem trenutku približal mizi, da vpraša, če sva se že odločila, kaj bova jedla. V mislih sem nemudoma njegovo pravo ime, ki ga itak nisem poznala, že prevedla v indijansko ime Veliki Rešitelj.  

»A boks tudi treniraš? Nisem vedela, sem mislila, da si samo slikar. Ja, povej mi kaj več o tem, zanima me, zakaj se ljudje odločajo za ta krvav in za moje pojme totalno nepotreben šport?« - sem vprašala Darka, ko je natakar odšel z najinim naročilom. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da je Darko naročil biftek.

»Boks je plemenit šport, ni nepotreben. Nad njim sem se navdušil, ko sem pred leti delal na ladji …« - in je že nadaljeval s pripovedovanjem svojih zgodb. 

Čeprav je Darko nekajkrat z gnusom pogledal na moj zelenjavni krožnik in na vso silo hotel naročiti še buteljko vina, kar mi je nekako uspelo preprečiti, saj sem ga prepričala, da mi vino povzroča kislino, je večerja minila v kar prebavljivi atmosferi. 

»Kaj boš pa za sladico?« - je seveda sledilo čez slabe pol ure. 

»Uf, nič. Imam bolj majhen želodec in po tem krožniku res ne bi mogla nič več spraviti vase.«

»Ne pride v poštev! Punca, ki je z mano mora pojesti tudi sladico!« - se je že usajal Darko in začel mahati z roko, da prikliče natakarja.

»Darko, Darko, poslušaj me!« - sem ga z najbolj prijaznim in milim glasom mirila. »Super je bilo tole, da sva se srečala in povečerjala skupaj, ampak jaz bom počasi šla, ker imam še druge obveznosti in sploh nisem mislila biti tako dolgo v mestu. Bova plačala, pa morda kdaj drugič pojeva kje še kakšen sladoled, a je prav?«

»Ni govora! Nič ne bova plačala! Punca, ki je z mano ne bo nič plačala. Natakar, račun!« - je zarohnel, zdi se mi, da tudi po horoskopu glasni lev Darko. 

»Okej, potem se pa takole dogovoriva. Ti plačaj pijačo, jaz bom pa večerjo. Ali pa obratno, meni je vseeno, samo da se prijateljsko dogovoriva.« - sem že bolj odločno in trdno rekla, čeprav mi je v tem času postalo že kristalno jasno, da bom s takšnim tipom kot je on težko spletla kakšne globlje in pristne prijateljski vezi. 

»A si ti na glavo padla? Ni šans! Račun bom plačal jaz, saj sem vendar moški!« - je nekako vzvišeno zaključil prerekanje Darko in stisnil natakarju keš v roke. »Okej«, sem pomislila. »Ne bom se z njim več prerekala, navsezadnje tip trenira boks, sploh pa ne vem, koliko džintonikov je spil preden sva se midva srečala.

Ko sva prišla ven na pločnik in sem si jaz oddahnila, da se je druženje približalo h koncu, je Darko spet s prijaznim, malo bolj tihim in temu primerno bolj hripavim glasom rekel: »No, zdaj greva pa gor k meni v stanovanje, tukaj nad restavracijo ga imam, čisto na vrhu je, zelo lepa mansarda. Bova malo glasbo poslušala pa se še malo podružila.« In, seveda, spet tisti mežik, ki se je njemu zdel zelo »frajerski«, na mene pa je deloval tako, da sem že čutila, kako se mi grah, korenje in krompirček obračajo v želodcu, da bi se po isti poti vrnili tja, od koder so prišli. 

»Darko, hvala za druženje, jaz grem« - sem rekla, ker se mi niti ni dalo več razlagati, da nimam časa ali da bi na kakršenkoli drugi način pojasnjevala svojo odločitev. Edino, kar sem si v tistem trenutku želela je, da se rokujeva in posloviva.

»Ne delaj se, da si hladna kraljica, ki jo je težko dobiti! Zakaj sem pa potem plačeval vso to večerjo in se trudil okrog tebe?!« - se je začel togotno peniti kot majhen otrok. 

»Ampak, res, Darko? Zakaj si jo plačal? Saj bi lahko tudi jaz plačala, pa nisi pustil. Zato si na to vprašanje kar sam odgovori. Tukaj na pločniku, na mansardi ali nekje drugje, meni je vseeno. Zdaj pa dokončno: hvala za večerjo in bodi fajn.« - sem rekla, se obrnila in šla proti Tromostovju, kjer je nekoč bila avtobusna postaja. Zelo sem bila vesela, da se je moj pogum vedno pojavil takrat, ko me je bilo strah. Kajti nisem bila čisto prepričana, kako bo po tem mojem zaključku Darko reagiral, ampak ravno pogum mi je dal moč tudi za to, da sem lahko slišala, kako je vse tiho bilo in jaz sem avtobus dočakala popolnoma pomirjena. 

Preden je po nekaj letih izginil neznano kam, sem Darka še nekajkrat srečala v mestu. Vsakič je rahlo pokimal z glavo v pozdrav, mene je pa zanimalo samo nekaj: ali je kdaj poskusil zelenjavni krožnik s pomfrijem, ker tisti krompirček je bil res vrhunski. Jajce na oko pa sploh.  

Draga bralka, kaj pa ti misliš o precej razširjenem prepričanju med številnimi ženskami in moškimi, da mora moški vedno plačati večerjo ali pijačo? Se zavedaš tenke meje med gesto plačevanja, katere namen je kavalirsko spoštovanje in med prikritim, v celofan iz stereotipov zavitim namenom? In nenazadnje, kolikokrat na dan se spomniš, da je denar le en kos papirja, ki smo mu ljudje dali takšen pomen, da se v njegovem imenu dogaja toliko trpljenja in tragedij? Mogoče neprijetna vprašanja za ta trenutek, ko bereš te vrstice, ampak le skozi čiste resnice se osvobajamo ter prebijamo do globljega in čistejšega zavedanja o pravih vrednotah, ki osmišljajo naša življenja. Čisti računi, dolga ljubezen. Do sebe in do svojih bližnjih. (mežik, ampak ne takšen kot je bil Darkov ;) 

 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev. 

Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si

Facebook stran:  Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič