OPRAVLJIVKE

19.07.2015

Mladina bi rekla, da tračamo oziroma opravljamo druge ljudi in iščemo njihove slabosti in pomanjkljivosti. Razmišljam, zakaj imamo ljudje, zlasti seveda ženska polovica potrebo, da druge merimo z zgolj nami lastnimi vatli? Da druge ocenjujemo glede na naše norme in pričakovanja, kako bi se morali drugi vesti ali odločati, seveda smo same pri tem izvzete.

No, dajmo si priznati, opravljamo vsi. Tudi jaz kdaj, četudi se trudim da ne bi, ker se učim ne soditi druge in jih ne obsojati. Zakaj? Ker jaz ne vem, kaj neka oseba nosi v sebi težkih bremen, žalosti, jeze, uničujoče preteklosti, ki se je ne vidi na prvo oko ali na zunaj. Ne, pravzaprav mi vsi v sebi nosimo takšne in drugačne brazgotine in rane iz našega otroštva, zamer do staršev in drugih ljudi, ki so nam dajali smernice ali bili (negativen in boleč) vzgled.

Zlasti boli, če so odrasli, ki naj bi jim otrok zaupal, da ga varuje, zlorabljali otrokovo zaupanje. Takšen vzorec pretvori odraslo osebo kasneje v življenju lahko v pesimista, v nekoga ki brije norce iz vsakogar zato, da prikrije lastno nesigurnost ali nizko samopodobo. Lahko bolečino zamaskiramo skozi zamrznjen nasmeh na obrazu, ki nepozornemu opazovalcu daje vedeti, da je vse v redu, v resnici pa bolj prodoren pogled pokaže, koliko bolečine in jeze se skriva v tej dotični osebi. Vidite, primerov je nešteto, zakaj ni primerno nekoga soditi in mu s tem delati krivico. Saj opravljanje nam paše ja, a naj pri tem ozaveščamo, da nimamo te pravice.

Vidite, podobnih primerov bi lahko pisala še na tone in na metre. Zato, ko menite, da si lahko vzamete pravico, da nekoga ogovarjate in ga opravljate, se prvo malce same s seboj pomenite, če ste same vse pometle pred svojim pragom. Res je, da ko tračamo druge, si malce olajšamo dušo, češ kake velike in težke probleme imajo drugi, sama jih zato nimam. Ali pa ko obsojamo nekoga zaradi njegovega videza, se rajši vprašajmo, kaj pa mi ponujamo na ogled drugim? Kaj je narobe, če ima nekdo potetovirano celo telo ali ima pirsinge skozi obrvi ali ušesne mečice? Prvo, obrnimo se v sebe pa ko bomo na nas samih počistili vse predsodke, stereotipe in ko bomo čistega srca šli med ljudi in ne bomo na njih gledali zgolj napake, potem smo že na dobri poti. Vem, sliši se pocukrano, a takšen je proces.

Druga varianta opravljanja je, ko se med seboj pogovarjamo prijateljice in opravljamo drugo, ki je trenutno ni poleg. Seveda se posmehujemo njenih izjavam ali načinu življenja, pa zopet bi bilo fajn, da se zalotimo in ozavestimo, da nimamo pravice soditi o odločitvah drugih oseb.

Če bi vsi mi skrbeli bolj za to, da živimo v skladu s svojimi vrednotami in pozitivnimi prepričanji in potrebami, ko ne bi želeli škoditi drugim in ko bi se bolj ukvarjali s lastnimi »smetmi«, bi bil svet mnogo bolj miren in srečen. Ker ne bi bilo vzrokov, da bi iskali napake na drugih, saj bi imeli ogromno opravka z našimi lastnimi. Si upate?

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

(Foto: www.pixabay.com )