MAME UNIČEVALKE

23.01.2016

Mama je ena sama. Ona je tista, ki otroka rodi, ga neguje, skrbi za njegove potrebe, ga tolaži, ga nasmeji, mu izkazuje ljubečo pozornost.

Materinska ljubezen naj bi bila neskončna in brezpogojna. In mame delamo z našimi otroki zelo približno tako, kot so naše mame z nami in kot so njihove mame z njimi in tako po ženski generacijski liniji nazaj.

Danes se bom v svojem razmišljanju bolj posvetila tistim mamam, ki svojim otrokom spričo svoje ignorance in ledu vcepijo občutek ničvrednosti ter nebodigatreba osebe, torej lastnega otroka na dolgi rok čustveno uničijo. Ne bom izbirala besed, ker tudi preko svojega strokovnega dela srečujem ogromno ljudi, ki so za vedno zaznamovani z lastnimi vzorci, ki so jih pridobili skozi ledeni odnos mame do njih, predvsem v najbolj občutljivi otroški dobi.

Znanstveniki trdijo, da se že v maternici otrok počuti zaželenega ali ne. Takoj ob rojstvu naj bi se nagonsko stkala unikatna in neponovljiva vez mame z novorojenčkom, a kaj ko je nekaterim novopečenim mamicam rojeni otrok v breme, sramoto, nadlogo in ne želijo za njega skrbeti več kot je nujno potrebno.

Od vseh vrst pomanjkanja pa najbolj otroka boli – ignoranca.

Ko mama otroku vedno znova kaže, da je ne zanima, kaj se otroku dogaja, kako čustvuje, kako je uspešen in je otrokovi dosežki sploh ne zanimajo ter od njega zahteva samo formalne uspehe, ki se jih vidi navzven, čustveni svet in doživljanje otroka pa je niti malo ne zanimajo, s takšnim odnosom otroku vcepi nikakršno lastno vrednost. Otrok, ki ima formalno sicer zadovoljene vse materialne potrebe, nima materine bližine, nima mame kot osnovne pomembne osebe, v čigar naročje se lahko skrije in ga ta mogočna skrbna in nežna oseba potolaži. Otrok, ki ima ignorantsko mamo, je obsojen na to, da bo kot odrasla oseba vedno znova v drugih ljudeh iskala bližino in privrženost, po možnosti na preveč vsiljiv način. Ali pa si bo izbirala partnerje, skozi katere bo zopet podoživljala ponižujoč odnos, ki bo temeljil na tem, da bo partner ponovno oseba, ki bo čustveno distancirana in hladna. In zakaj naj bi si takšna oseba, ki že ima izkušnjo s hladno mamo izbrala ponovno osebo, ki je enaka v odnosu do nje? Ker je to vzorec in bolečina, ki jo pozna. In je skozi odraščanje morala razviti svojstvene obrambne mehanizme, ki naj bi jo zaščitili pred čustveno hladnostjo. 

Hladni in čustveno ledeni mami lahko otrok, ki odrašča dokazuje s svojo marljivostjo, da je uspešen in vsaj tako mogoče pridobi pozornost in ljubečo naklonjenost mame. Seveda neuspešno. Mama na otrokove uspehe reče le »jah, pa saj to se pričakuje, da je doktorat narejen v roku« ali pa »kaj, a tudi tista štirka ni mogla biti petka« in pogovora je konec. Nikoli otrok ni dovolj dober. Noben njegov uspeh ne bo ledene kraljice zadovoljil. Če se še tako trudi, mama mu ne bo nikoli priznala, da je uspešen. In nikoli ne bo priznala svoje ignorance. In nikoli se ne bo opravičila. Tega enostavno ne zmore. 

Če ji odrasel otrok kdaj v obupnem poskusu, da bi razumela, zakaj je osebnostno uničen pove, kako je bil ob njej nesrečen, mu bo odgovorila nazaj, da se je trudila po najboljših močeh in da je ravnala z njim tako kot je njena mama z njo. In ker ni dobila čustvenega odziva od mame, ga ni spoznala, ko je sama postala mama. Nagonsko ljubezen je zatrla iz takšnih in drugačnih razlogov ter prenesla uničevalni vzorec naprej.

Na tem mestu bi se zahvalila moji mami, da mi je znala dati svojo materinsko ljubezen, ki jo negujeva vedno bolj, saj tudi jaz sama z leti ugotavljam in tudi kot sama v vlogi mame, kako je to pomembno. Ker mamin objem je najbolj sladek in njene besede, da je ponosna name so nekaj, kar daje dodano vrednost življenju.

Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

(Foto: www.pixabay.com)