Trajalo je leta, preden sem dobila diagnozo. Približno sem vedela kaj me čaka, a padec na realna tla je še vedno bil precej trd in grob, ko sem dobila domov kuverto s potrjeno diagnozo. Ankilozirajoči spondilitis. Neozdravljivo revmatsko obolenje, od katerega umreti sicer ne moreš, lahko pa pristaneš na invalidskem vozičku in toni zdravil. Tako so mi na kratko predstavili bolezen.
Šok. Jok. Jeza. Bes. Bila sem na začetku svojih dvajsetih, imela sem še vse življenje pred sabo in zdaj so odkrili, da imam neozdravljivo bolezen. Kaj za vraga sem naredila narobe, da me Vesolje kaznuje?! Mojega življenja je konec. Vsaj tako sem mislila. Vsak dan sem se spraševala kako naprej, kaj narediti, kako si pomagati. Minevala so leta izigravanja žrtve, samopomilovanja, iskanja krivcev in samodestruktivnosti. Zdaj vem, da sem morala biti tako borec kot žrtev. V sebi sem se borila kot lev, tudi okolica me je dojemala kot levinjo, a še vedno sem se držala vzorca žrtve. Bolezen je postala moj otrok. Otrok, katerega sem popolnoma nevede vzljubila in vzela za svojega, ter mu omogočila rast in razvoj. Ustvarila sem si začaran krog. Borila sem se sama s seboj. Dnevno. Več let. Bila sem že popolnoma izčrpana. AS je za seboj namreč potegnil še druge zdravstvene težave.
Prišel je čas za korenite spremembe. Pot ozdravitve se je začela z dnevno telovadbo. Sčasoma sem dala testirati kri za intoleranco na hrano. Na strogi dieti sem bila nekaj let in bolečine so se zmanjšale. Spremenila sem slog življenja. Veliko je bilo odpovedovanja. Hodila sem na rehabilitacije. Pridno sem zobala tablete. Z vztrajnostjo in trmo sem spravila bolezen v remisijo. Glede na prve obete in prve meritve, so bili rezultati presenetljivi. Revmatolog je bil več kot zadovoljen, jaz pa tudi. Vse dokler nisem spoznala, da vse našteto, vse kar sem počela zadnjih par let ni dovolj.
Razsvetljenje sem doživela, ko mi je bila predstavljena druga plat zgodbe. Spoznavati sem začela sebe, malo Urško, ki se je soočila s svojim notranjim otrokom in razlogom zakaj je ta otrok zbolel. Spoznanja so bila zelo težka in ko to pišem, mi še vedno polzijo solze po licu. Kdo sem? Pogledati v lastno globino, v dušo. Videti kje in kaj so moja bolečinska jedra in kaj dejansko stoji za boleznijo, ki sem si jo kot duša izbrala. Sedeti na kavču nasproti priznanega psihoterapevta Andreja Debeljaka in spoznavati svojo bit, ni mačji kašelj. Počutiš se kot riba na suhem. Boli … res boli, a tudi bolečina enkrat izzveni. Ko sem se prepustila bolečini, joku, besu in razočaranju, sem padla na raven obupa, na najnižjo možno vibracijo, ampak sem se pobrala. Zmogla sem. Bolečina me ni ubila, ne fizična, ne psihična. Vse moje potrebe po analiziranju sveta in okolice, sem tako končno usmerila v pravo smer, v sebe. Analizirala sem svoje telo in svoja občutja. Začela sem čutit. Naučila sem se dajati in sprejemati, videti temo in svetlobo, začutiti in predelati. Potrebovala sem 10 let, da sem prišla do neprecenljivih življenjskih dognanj. Vsaka stvar ima svoj cikel in zato potrebuje čas, da zraste in se razcveti oziroma oveni ter odstopi prostor nečemu drugemu. Ničesar ne moremo predelati iz danes na jutri.
Zdaj sem na začetku tridesetih in se počutim bolje kot kdajkoli prej. Bolezen me je pripeljala do življenjskega poslanstva. Preko bolečin, sem našla raj. Preko teme sem prišla v svetlobo. Poznam svoji jing in jang polovici. Še vedno se ju učim sprejemati takšni kot sta. Učim se in se prepuščam toku življenja.
Ljudje gojimo svoje bolezni. Rastejo in cvetijo zaradi nas. Izbruhnejo, ko je vsega preveč, ko podzavest ne more več sprejemati potlačenih čustev in občutkov. Kosobrin je rekel: »Za vsako bolezen raste rož’ca na svet«. Jaz sem svojo »rož’co« že našla. Zdravilo se skriva v poznavanju izvora bolezni in pripravljena sem na novo poglavje spoznavanja male Urške.
Pa ti? Si se pripravlen/a soočiti sam/a s seboj?
Medij Urška Puš → Urška Puš – Psychic medium
(Foto:www.pixabay.com )