Nasilje je zelo prisotno v našem vsakdanu. Gledamo ga preko dnevnih poročil, igramo krvoločne in nasilne računalniške igrice, v prometu se soočamo z nestrpnimi vozniki, nasilje buta v nas iz vseh por sodobnega pre-hitrega življenja. In smo se kar nekako bizarno navadili na to, da toleriramo in sprejemamo različne stopnje nasilja.
Kako pa se soočamo z nasiljem za domačimi stenami?
Se mi zdi, da še vedno ne vemo točno, kakšni so signali in znaki stopnjevanja nasilja ter čustvene in psihične zlorabe partnerskega odnosa. Kako hitro in kdaj opazimo, da smo ujeti v zanko bolečine spričo nasilnega vedenja našega partnerja, s katerim delimo svoje življenje? Jaz sama delim nasilje na več vrst.
Najbolj pogosto je fizično nasilje, torej klofute, brcanje, pretepanje, lasanje. To je pogosto tudi pri vzgoji otrok, ko se starši na ta zelo primitiven in izjemno poniževalen način spravijo na dušo in telo lastnega (!) otroka s ciljem baje, da ga tako hočejo disciplinirati in kaznovati. Ter ga seveda popolnoma zlomijo, tako čustveno, duševno kot telesno. Tako maltretiran otrok bo odrasel v nesigurno ali zelo nasilo osebnost. In enako velja za nasilje v zakonu oziroma v partnerski zvezi.
Verbalno nasilje je kričanje in povzdignjen glas, ki služi za opozarjanje in zlorablja spoštljiv in zdrav odnos. Verjetno se večini vam zdi popolnoma normalno, da kdaj pa kdaj zakričite in si date duška. Na primer, ko otroku petkrat nekaj ukažete pa vas ne sliši ter ko ne zdržite več, se zaderete. In mislite, da sedaj bo to zaleglo ter da vas je otrok slišal. Seveda vas ni. In enako se partnerja med seboj obkladata s povišanimi toni ter kričanjem, ki po navadi vsebuje še različne zmerljivke. Nesoglasje se tako zagotovo ne reši!
Čustveno nasilje se igra z naborom našega čustvovanja. Zelo boli. Je tišje, a zelo razdiralno. Sem bi lahko prišteli čustveno manipulacijo in čustveno izsiljevanje, igranje žrtve ali nemočne žalostne osebe, ki nujno potrebuje nekoga, da bo od njega odvisen. Ali pa z manipulacijo doseže, da se celotno družinsko in partnersko dogajanje vrti okoli tovrstne drame.
Zelo boli tudi pasivna agresivnost, ki je izjemno pogosta in zelo težko prepoznana. Na videz ni nihče agresiven, a s določenimi pritiski in zahtevami se izvaja zelo boleč pritisk, katerega namen je disciplinirati drugega.
Psihično nasilje deluje na osebnost posameznika, običajno z namero, da se ga spremeni in da se zlomi njegova hrbtenica. Tako psihično zlomljen in poteptan posameznik si posledično ne upa se postaviti za sebe. Psihično nasilje vključuje tudi kuhanje mule oziroma trdovratno ignoriranje partnerja kot prijem kaznovanja.
Stopnjevanje nasilja pa si sledi običajno z grožnjami, kričanjem, izsiljevanjem, manipulacijo zlepa in zgrda, ignoriranjem, zanikanjem potreb in želja dotičnega, tepežem, psihično in fizično zlorabo. Vse opisano je žal del vsakdana. Premnogo otrok, najstnikov in odraslih ljudi je žrtev nesmiselne agresije. Ne zatiskajmo si oči ter vedno sporočite pristojnim intitucijam, če zasledite nasilje. Uvajajmo nično toleranco na nasilje!
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com)