Ljubosumje ubija ljubezen. Je zelena barve in je videti kot vedno večja pošast, ki sproti spreminja obliko, in če ni potolažena, vedno bolj trpinči in ubija odnos med dvema, ki sta bila v ljubeči zvezi.
Ali smo Slovenci ljubosumni? Kje je meja med ljubosumnostjo in posesivnostjo? Zakaj je pogosto prevelik poudarek na ljubosumnosti, ko se dva spreta in frči perje?
Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti, kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen. Pri drugi kategoriji gre za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to, ali obstaja utemeljen sum oz. razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.
Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati ali jo umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških.
Zakaj so povečini moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?
Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih. V Sloveniji se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo, da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.
Poznam primer, ko je mlajši par izjavil, da je v 95% srečen in je med njima vse urejeno, ljubita se, spoštujeta, imata otroke, urejeno življenje, vendar čutita, da bo preostalih 5% uničilo njuno razmerje in teh 5% je bilo njegovo bolestno ljubosumje. Bil je ljubosumen na popolnoma vse, kar je obkrožalo njegovo ženo, predvsem pa se je izkazalo, da je bil zelo nesiguren v tem, ali ga ona ljubi v enaki meri kot on njo, in je z ljubosumnostjo želel vedno znova to preveriti, poiskal pa je pomoč zato, ker se je k sreči zavedal, da bo ubil njena čustva, če jo bo vedno znova sumničil in ji očital zadeve, ki jih ni storila.
Ko je z njene strani dobil več dokazov in zagotovil, da ga ljubi in želi biti z njim, sta njegova nesigurnost in posledično ljubosumje izpuhtela, mož se je vzel v roke, in sedaj živita srečno in harmonično. Ko ga popade napad ljubosumnosti, se zaveda, da je treba o tem razmenjati misli s soprogo, kar tudi stori. Po iskrenem pogovoru se spet umiri in njun odnos je zopet trden.
Melita Kuhar, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com)