Mnogi starši težko razumejo koncept in nujo, da otroku postavijo meje. Meje, ki so tukaj mišljene, se nanašajo na okvir, znotraj katerega je otroku dovoljeno varno raziskovanje okolja, odnosov, gre za spoštovanje dogovorov, ki jih starši sklenejo z otroki.
Da nam bo lažje razumeti, danes definiram otroke od starosti dveh ali treh let pa nekje do šestega ali sedmega leta ter da omejimo današnje razmišljanje, bom pisala o mejah oziroma dogovorih, ki jih postavimo pred nadobudne malčke. O mejah, ki jih nujno potrebujejo naši najstniki, sem že pisala pred dobrim letom dni, nadgradnja takratnih misli pride na vrsto v bližnji prihodnosti, tokrat naj bo tematika posvečena predvsem predšolskim otrokom.
Zakaj prav ta starostna kategorija potrebuje trdne meje?
Verjetno bo sedaj marsikateri starš razmišljal, da je njegov malček pri dveh letih pa ja še premajhen in ne bo razumel kaj se od njega zahteva, zato mu pusti, da počne kar je dveletnika volja, kar pa je lahko izjemno nevarno, ne zgolj z vidika kakšne nesreče, ampak tudi s stališča, da kar majhnega otroka naučimo, bo odrasel človek razumel in se vedel v skladu s pravili in mejami, ki jih je bil deležen že v ranem otroštvu.
Namreč, naloga otroka je, da raziskuje svet okoli sebe, okolje, druge ljudi, odnose, ki se vzpostavljajo in ker se ne zaveda nevarnosti, ki se oblikujejo v okolju, je pogumen in smel ter če bi bilo po njegovo, bi bil vladar sveta, ki bi si dovolil vse. Tega kot odgovorni starši ne moremo in ne smemo dopustiti. Otrok ni opremljen z znanjem, izkušnjami in posledično modrostjo, da se bo znal pravilno odločati oziroma ne zna sprejemati določitev, ki nosijo tudi določeno odgovornost. Zato moramo to delati mi, starši in z mejami ter okvirji določiti do kam lahko gre, kje lahko raziskuje, s kom se lahko druži in kako se lahko vede do drugih posameznikov v otrokovi okolici.
Mnogi starši se lastnega otroka bojijo in se mu ne upajo postaviti meje. Kaj se v tem primeru zgodi?
Otrok si vzame pravico, da res sam dela, kar mu pade na misel, ne glede na to, ali s svojim ravnanjem prizadene druge, morebiti ogrozi njihovo ali lastno varnost ali pa se vede popolnoma brez obče človeških norm, saj mu jih starši ne znajo ali ne upajo zadati. Ko takšen otrok, ki nima spoštovanja niti do lastnih staršev, kaj šele do drugih ljudi, lastnine, okolja ali odnosov odraste, kaj mislite, kakšen je to odrasel moški ali ženska? Ja, prav imate, to je nevaren posameznik, egoistično usmerjen le na zadovoljevanje lastnih potreb, ki pa seveda nikoli nimajo meja, saj sedaj odrasel človek kot otrok ni bil deležen meje. In takšen človek si s svojim ravnanjem in motom »za vsako ceno, pa četudi preko trupel« pridobi oblast in moč ter v uničenje vodi druge ljudi.
Otroci, ki ne dobijo meje, so ogroženi otroci, predvsem pa gre pri tem za občutek pomanjkanja varnosti. Se sliši kontradiktorno kajne?
Poglejmo pobliže: otrok za zdrav osebnosti razvoj potrebuje starševsko brezpogojno ljubezen, sprejetost in varnost. Ne potrebuje na tone plastičnih igračk, ki se jih naveliča v dveh minutah. Če otrok nima zadovoljene potrebe po varnosti, se počuti izgubljenega in ogroženega, pa četudi se na prvi pogled zdi, da je temu otroku fajn, saj lahko dela kar se mu zljubi. A pomislite, da ta otrok in njegova družina ne živijo na Antarktiki ali v puščavi, kjer ni na tisoče kilometrov okoli žive duše, temveč živijo v nekem socialnem okolju, vstopajo v medčloveške interakcije ter s tem prevzemajo odgovornost za določeno vedenje, ki velja v nekem okolju. Ali sedaj vidite, kako pomembno je postavljanje mej?
Mejo definiramo vedno tako, da je primerna starostni stopnji otroka. Ko preverimo, da jo je razumel, mu tudi razložimo, da bo za prekoračenje ali nespoštovanje meje določena neka kazen, ki jo starši seveda morajo izvršiti, če se je meja kršila. Bodite trdni in odločni v svojih odločitvah in pri tem vedite, da je to nujno za zdrav razvoj vašega otroka. Je težko, a potrudite se v vsaki situaciji posebej.
Melita Kuhar, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com)