Strpnost do sebe in drugih!

12.11.2016

Kaj sploh je strpnost? 

Bolj ko razmišljam o tej besedi, bolj mi postaja nenavadna. Kakšna sem, ko sem strpna? Ali ima ta beseda morebiti koren v potrpeti? Namreč, ko slišim kdaj kaj v smislu, da je treba na primer za lepoto potrpeti, se res vedno zamislim. Pojem strpnost pa se mi zdi bolj pozitiven, ker ga pojmujem kot pogoj sobivanja na primerni kulturni in civilizacijski ravni.

Ko nismo strpni, smo ne-strpni, torej ne toleriramo in ne dopuščamo drugačnosti, kreativnosti, odmikov od rigidne in pričakovane forme, temveč mora biti vedenje in delovanje vedno v nekakšnih togih okvirjih. Ko smo strpni, smo bolj čuječi do soljudi, ne sodimo takoj in na prvo žogo ampak poskušamo razumeti tudi drugo stran.

Ste se zamislili?

Kajti, jaz sama sebe kdaj zalotim, da nisem strpna in potem znam obžalovati kako mojo prenagljeno reakcijo. Ker se ukvarjam s tem, da ozaveščam lastne reakcije in skušam ugotoviti, iz kje izhaja kakšen moj odziv, marsikdaj ugotovim, da enostavno sploh ne vem, da je strpnost rešitev. Da, marsikdo bi se v podobni situaciji izgovarjal na vzgojo, pa pomanjkanje informacij ali na minimalizacijo pomena, pa bi trdil, da je vseeno ali posameznik deluje kot strpen individuum ali pa je živčen, nestrpen in nastrojen proti vsemu, kar ni krojeno po njegovem okusu ali zahtevam.

Vidite, težko je biti strpen. Ne trdim, da je to lahko doseči in da je to sedaj vaša domača naloga. Vsakdo od nas ima lastne izkušnje, vizijo ali željo kako ravnati in razmišljati v določeni situaciji. Predlagam, da se ukvarjate z lastnim vgrajenim »programom«, ki vas vodi v določene odzive. Poglejte na situacijo na slovenskih cestah, ki jih polnijo večinoma kdo? Slovenski vozniki. In kako se ti vozniki in voznice vedejo v prometu? Predvsem nestrpno. Trobijo, prižigajo dolge luči, kažejo nespodobne kretnje, če kdo prepočasi spelje ali je bolj previden kot običajno in že vnaprej pričakujemo določeno reakcijo. Prepričana sem, da smo že vsi bili udeleženi v kakšni od opisanih situacij, kot »počasen« voznik ali kot tisti, ki je trobil in mahal, naj končno že spelje. Sem bila večkrat vključena med slednje, četudi se res trudim, da se obvladam in preden pritisnem na hupo, skušam pomisliti, da to ni potrebno, naj bom strpna in pač počakam ter si prihranim kak živček ali dva. V tem svojem treningu strpnosti sem že kar uspešna, če se smem pohvaliti, četudi mi ne uspe vedno. Kaj pa vi?

Strpnost je potrebno gojiti, ozaveščati nujnost izkazovanja, da znamo biti razumevajoči do drugačnosti in da se zavedamo, da nismo edini na planetu temveč da je nujno, da živimo v sožitju in toleranci do drugih. Ker pa živimo v izrazito egoistični in egocentrično naravnani skupnosti, je toliko večja potreba po tem, da kultiviramo tudi strpnost, ki nam omogoča bolj osredotočeno bivanje na potrebe drugih, ne le zgolj postavljanje sebe v center sveta.

Strpnost je čedna vrlina, bi rekla moja mami. Se lovim, ko razmišljam o njej in priznam, da mi včasih kar spolzi in odreagiram ne-strpno, a ko se pri tem zalotim, se pogovorim sama s seboj in skušam naravnati kompas tako, da bom v kakšni bodoči podobni situaciji lahko bila bolj razumevajoča in strpna.

Sedaj pa bodite še vi iskreni do sebe, pa se kdaj povprašajte, katera je tista situacija ali posameznik, ki vas spravijo v ne-strpnost? Ozavestite in prihodnjič bodite strpni.

Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

(Foto: www.pixabay.com)