Vsakdo od nas je verjetno že kdaj zgrmel na betonska tla, ko je razpadla ljubezenska zveza in se spraševal, kako bo to bolečino preživel. A ljudje smo trpežna bitja in vem, da kar smo v življenju dali čez, nas je okrepilo in naučilo določene modrosti. No, tako bi bilo najbolj ustrezno, ker bi nas tovrstna izkušnja varovala pred ponovno bolečino.
A nikoli ne moremo vedeti, kdo nas čaka za vogalom, kajne?
Zato vedno znova slišim vprašanje, kaj je tisto, kar pomaga, da se znova poberemo po nesrečni ljubezni in jo preživimo. Na začetku dejansko samo skušamo pre-živeti, ker je bolečina ob izgubi ljubljene osebe, ki pa nas ne ljubi več, tako močna, da nas ohromi in težko razmišljamo s trezno glavo. V takšnih trenutkih priporočam, da se čim več pogovarjate s sorodniki, prijatelji ali poiščete strokovno pomoč, ki vas bo usmerjala v procesu žalovanja, ki se razvije, ko pride do tovrstne velike čustvene izgube.
Vsekakor se ne predajte črni žalosti in obupu ter iskanju odgovorov, ki jih nikoli ne boste dobili. Vaši »zakaji« bodo odzvanjali v prazno. Takšne situacije se zgodijo in lahko da imajo vzroke, a vi tega ne boste zmogli sprejeti, ko sta bolečina in žalost še sveži in močni. Fizična aktivnost je tukaj zelo pomembna. Vem, da se je težko sploh pripraviti do tega, da obujete teniske in greste na svež zrak, a narava nas vseeno lahko nekoliko spravi iz črnogledih misli in napolni z energijami, ki jih potrebujemo za sebe.
Ko žalujemo, se izčrpavamo. Telo se bori s notranjimi težkimi čustvi, naši spomini nas preplavljajo, venomer se sprašujemo ali pa iščemo krivdo v sebi. Lahko postanemo togotni in jezni na partnerja, da nas je zapustil brez težav in ki mu ni več mar za našo bolečino. Ne zmoremo razumeti, kaj se je zgodilo. Pustiti času čas, pravijo starejši modri ljudje. To je lažje reči kot narediti, boste vzkliknili.
Dejstvo je, da odsotnost stikov in srečanj z bivšim partnerjem hitreje celi čustvene rane. Kajti, vsako krat, ko se srečamo, se odpre majhna ranica, ki zoper potrebuje določen čas, da zaceli. Ko se proces žalovanja zaokroži in ko smo se prebili skozi žalost, jezo, obup, bes in brezupnost ter se sprijaznili z neodgovorjenimi vprašanji, smo se počasi pobrali in zadihali brez misli na tistega, ki je pred nekaj meseci odšel.
Seveda pa recepta, ki bi vedno za vse ljudi enako deloval, ni. Vsakdo od nas je opremljen z različnimi družinskimi izročili, osebnimi pričakovanji in potrebami ter v skladu s tem tudi reagiramo na tako težke in boleče situacije, kot je razpad zveze. A vsem nam naj bo skupno zavedanje, da imamo eno samo življenje in da se moramo ceniti in spoštovati, ne glede na težke življenjske preizkušnje.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com )