3 načini, kako obvladovati jezo.

27.04.2017

 

Obstajajo tečaji in delavnice za obvladovanje jeze, kako jo kanaliziramo in kaj s to energijo naredimo. Jeza kot močno čustvo je energija, ki lahko ruši vse pred seboj. Ko smo jezni, naredimo veliko hudega, kar se običajno ne da popraviti nazaj, ko se ohladimo in nam je žal. Je prepozno, saj škoda je že narejena.

Kako obvladujemo jezo?

Mnogi teoretiki so izdelali psihološke profile, načrte in strategije, kako naj se upravlja z jezo, da se jo lahko pravočasno oblikuje bodisi v sprejemljivo obliko ali da se jo kanalizira kako drugače, da ne bo imela tako škodljivih ali uničujočih posledic. Jeza namreč podira, nikoli ne gradi.

Opažam, da so mnogi, zlasti mladi jezni  in svoja čustva opisujejo kot močno jezo, ki jih preveva in je ne morejo kontrolirati. Duši jih notri v prsih in če kaj ni po njihovo ali ne dosežejo tistega, kar so si zamislili, ta notranja kepa jeze izbruhne na plan in je zelo močna in razdiralna. Ko se tovrstni izbruh unese in napetost popusti, se sesedejo brez moči in energije, črna tema pred očmi popusti, ne spomnijo se vsega, kar so kričali na soljudi, žal jim je in jokajo, a kmalu znova izbruhnejo z napadom jeze.

Da se povrnem k prvotnemu izzivu....

Kako jezo obvladati, menim, da je poti več. Prva bi lahko bila tista, ko že majhnemu otroku straši dovolijo, da pokaže, ko je jezen na nekaj ali nekoga in mu to definirajo kot čustvo jeze (in ne kot žalost, kar mnogi starši napačno naredijo in s tem povzročijo, da otrok ne loči med tema dvema čustvoma: jeze in žalosti) ter ga usmerijo v to, da lahko na primeren način pokaže svoje nestrinjanje in jezo, a ni potrebno, da se pri tem izvaja nasilje (verbalno, telesno). Seveda je izjemnega pomena vzor pri starših, ker otrok opazuje svoje starše in tako kot oni reagirajo v neki situaciji, bo enako odreagiral tudi sam otrok. Kar pomeni, da se tudi starši moramo znati naučiti nadzorovati jezo, kajne?

Druga možnost....

Kako prijeti jezo za roge, je poiskati vzroke, ki v nas budijo takšen odziv. Zakaj v neki situaciji reagiramo jezno in srborito, v neki drugi pa ne? Kaj je tisti sprožilec, ki nam obarva obraz v škrlatno barvo in zaripli kričimo in bentimo čez vse, ki pridejo mimo? Ko ozavestimo, kaj nam pritisne na jezo, priporočam, da se ukvarjate s tem in poskusite razčleniti, kje se vedno znova zataknete. Ko boste odpravili vzroke in sprožilce, ne bo več potrebe po jeznem delovanju.

Tretji način...

Je umiritev telesa z globokim dihanjem in umirjanjem z močjo volje, ko smo čuječi in se zavedamo, da se v nas dviga plima rdeče jeze. Zajezimo jo s tem, ko se prisilimo, da jo znižamo in si pri tem vzamemo čas, kajti telo naše se je že prestavilo v položaj napada in potrebuje kar nekaj časa, da se hormonski odziv umiri in da se telesne funkcije vrnejo v normalno delovanje.

Vidite, jeza je težka, prizadene ljudi, na katere je vržena in ti se običajno branijo nazaj prav tako z jeznim napadom in stopnjevano agresijo. Tako se sklene 'začaran' krog, ko so vsi udeleženci poraženci, saj jim ni uspelo jeze obvladati. Pri tem igrajo seveda pomembno vlogo napad na ego, maščevalnost, zavist, bes, ki ga ne more posameznik ukrotiti in skontrolirati.

Jeza je lahko tudi tisto čustvo, ki nam pomaga, da se premaknemo iz svoje zone ugodja v območje, ko smo prisiljeni delovati, da uspemo v neki nameri. Torej je jeza lahko tudi motivator, četudi bolj redko. 

Predlagam, da živimo s seboj in okoljem tako, da sploh ne bo vzrokov, ki bi povzročili jezo. Vem, da to ni mogoče, a lahko se potrudimo vsaj do nekega približka.

Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

Foto: www.pixabay.com