Patološki narcisi in kako jih prepoznati.

17.05.2017

Narcisi in narcise so vse okoli nas. Poznate kakšnega? Kakšno narcisiko?

Pa ne tiste ljubke rožice, ki raste spomladi. Narcisi so vase zagledani posamezniki, ki so prepričani, da se ves svet vrti okoli njih. Razvajeni, egoistični, brez upoštevanja avtoritet in spoštovanja do modrosti drugih, bi dodala še sama.

Skovanka naslova 'patološki narcisi' (sicer nisem prva, ki se je tega pojma domislila) se mi je utrnila, ko poslušam ljudi okoli mene, ko pomagam staršem tovrstnih najstnikov oziroma že skoraj odraslih ljudi, ki nikakor nočejo prevzeti odgovornosti za nobeno odločitev, ki za vse krivijo predvsem starše, ki si vse dovolijo in ki menijo, da si lahko vse dovolijo brez kazni.

Patološko pomeni bolezensko, torej takšno, ki potrebuje resno in poglobljeno obravnavo, saj nekaj ni zdravo.

Pa dobimo kar lepo število današnje, recimo ji mladine, ki si vzame, kar hoče, ki zna manipulirati in izsiljevati, so izraziti individualisti in vse kar jih zanima, je pridobiti denarna sredstva na čim bolj enostaven način, da jih nato lahko brez premisleka trošijo.
Vse to se nekako tepe z našo, večinoma še socialistično vzgojo, kjer so nam starši še znali privzgojiti delovne navade, odgovornost, upoštevanje avtoritete, pozornost do skupnosti (družbe) in spoštovanje do soljudi. Nekateri starši so za razliko od lastne vzgojne zgodovine upoštevali priporočila permisivne vzgoje izpred približno dveh dekad ter svoje mladičke vzgojili brez trdnih vrednot, mej in dogovorov, otrokom smo dovolili tako rekoč vse z parolo, da naj otrok razvije vse svoje potenciale, ki jih  nosi v sebi in še vedno nekateri menijo, da z mejami in odgovornostjo preveč posegajo v osebnost otroka, češ da se potem ne bi mogel v celoti razviti in biti novi, recimo Picasso.

A kaj, ko so se ti otroci brez opredeljenih pravil, avtoritet in zgolj z nekaj zagroženimi, a nikoli izvršenimi sankcijami razvili v patološke narcise, ki bi si upala trditi, že v dokaj velikem številu določajo vedenje mladih odraslih do staršev. Nekateri mladci in mladenke niso končali srednje šole, visijo doma in seveda vsak večer gredo ven ter zapravljajo denar staršev, ki ga pridobijo z izsiljevanjem ali grobim vedenjem, starši so v strahu pred sedaj fizično večjimi sinovi ali zvitimi hčerami. Obenem dvajsetletniki staršem grozijo, da se bodo lotili kakšnih nedovoljenih poslov, ki seveda omogočajo hiter in bogat zaslužek in na splošno so prepričani, da so oni edini na zemlji ter da si lahko vzamejo pač vse, kar hočejo.

Ja, in potem se starši debelo gledamo in sprašujemo, od kje je sedaj ta udarec prišel. Namesto, da bi na zrela leta lahko živeli v sožitju in prijetnem družinskem občutju, da so otroci počasi že odrasli in si bodo poiskali svoje družice in se odselili, starši pa lahko uživali težko prislužen mir, se zgodi, da v hiši ni nikoli miru in varnosti, kajti patološki narcisi lahko postanejo izredno nepredvidljivi in zato nevarni, če se jim kdo upre ali zahteva argumentirana pojasnila. Tega nočejo storiti, saj so oni tisti, ki ukazujejo in jemljejo brez pojasnil, tako da ne prenesejo kritike, avtoritete in zahtev. Požvižgajo se na grožnje, ker kot otroci niso bili deležni resne kazni, ko so prekršili neko normo, zato pa so tudi razvili narcistično osebnostno strukturo ter ne priznavajo nobene avtoritete.

Kaj lahko storimo starši v takšni situaciji, ko nam po hiši lomasti lastni otrok, ki ne skriva svoje egoistične in narcisoidne naravnanosti, ki se patološko brani bilo kakšnih obveznosti, kriči pa le o svojih pravicah?

Žal ne kaj dosti na hitro ali instantno. Predvsem se je za začetek potrebno zavedati in si priznati, da smo prav žalibog starši tisti, ki smo sproducirali to našo 'pošast', ki pa zelo ljubko sovpada s prevladujočo potrošniško miselnostjo. A vedno obstaja rešitev, le poiskati jo je treba!

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

Foto: pixabay.com