Odpuščanje je sposobnost, da spustimo preteklost zato, da se premaknemo naprej.
Gre nam težko kajne? Ker, ko mislim na odpuščanje, to pomeni, da nismo več jezni zaradi nečesa, kar nam je storila druga oseba temveč je to res bolj pomembno zaradi nas samih!
Kaj je bilo v preteklosti, kregi, jeza, vojna egov, agresija ali verbalni spopadi, v sedanjem trenutku ni več pomembno. Ker to je bilo.
Ko spustimo, odpustimo, se v temle sedanjem trenutku počutimo lažje, če hočete tudi bolj čiste. Srček je bolj miren in zdi se nam, kot da je veliko breme padlo.
Strankam govorim, da je res pomembno odpustiti, a to naj pride iz srca, ne iz našega uma. Ker odpuščanje ne pride ali se ne doseže z intelektom. Sicer je res, da o tem prvo razmišljamo, tuhtamo, prevevajo nas različna, običajno razdiralna čustva, a sčasoma in ko se odločimo, pustimo času, da naredi svoje. Nekega dne se zbudimo in začutimo v globini srca, da smo odpustili osebi, ki nas je prizadela, ranila, ponižala. In to je to. Seveda kar samo iz vedrega neba to ne pride.
Ko smo v procesu odpuščanja, skušamo nadomestiti osebno subjektivno občutenje, na primer jezo, z drugim čustvom, mogoče z občutkom umirjenosti.
Odpuščanje vam dopusti, da živite bolj svobodno.
Če pestujete jezo in prizadetost, bo to za vedno ostalo nekje v vas in bo slej kot prej pokukalo na plano kot neka vaša neprimerna ali nasilna reakcija na sprožilec, ki je v vas in je oblikovan iz neodpuščene čustvene rane. Po moje si ne želite tega, ali pač?
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
Foto:pixabay.com